Zasavska Sveta gora

Prav je, da kar na začetku razčistimo s poimenovanjem. Pravilno in uradno ime vzpetine, ki smo jo tokrat prekolesarili je Zasavska Sveta gora. V preteklosti se je imenovala Sveta gora nad Litijo ali le Sveta gora. Po pravilih slovenskega pravopisa se v nenaselbinskih imenih prva beseda piše z veliko, naslednje pa z malo, razen če gre za lastno ime. Ker je "Sveta gora" lastnoimenska zveza, se pravilno zapiše z veliko začetnico, Zasavska pa kot zemljepisna določnica. Čeprav se je po drugi svetovni vojni krajši čas imenovala le Zasavska gora, se je v samostojni Sloveniji uveljavilo oziroma vrnilo prvotno, polno ime Zasavska Sveta gora.

Golče

Zadnjič sem bil na Zasavski Sveti gori pred več kot petnajstimi leti, ko sem se iz Izlak odpravil zgolj na krajši popoldanski kondicijski trening. Sledila so leta življenja v zmotnem prepričanju, da vrh z manj kot tisoč metri nadmorske višine pač ne more biti cilj spodobnega gorskokolesarskega izleta. S spodnjim opisom se skušamo vsaj za silo odkupiti dolga leta po krivici spregledanemu vrhu.

Tokrat smo si za izhodišče izbrali naselje Sava, ki leži na levem bregu istoimenske reke in je le slabih deset kilometrov oddaljeno od Litije. Avto smo pustili na makadamskem parkirišču nasproti gostilne Berdajs in se odpravili proti Mošeniku. Spočetka kolesarimo mimo železniške postaje, tik za podvozom pod železniško progo pa mimo znamenitega, leta 1935 zgrajenega lesenega mosta čez reko Savo. Po ozki asfaltni cesti med Savo in železniško progo prispemo do Mošenika, kjer cesta zavije ostro levo in se začne nemudoma kar konkretno vzpenjati. Po dobrih treh kilometrih vzpona s povprečnim naklonom le nekaj manj kot destet odstotkov, tik pod zaselkom Golče pridemo do ceste, ki iz Zagorja vodi proti Zasavski Sveti gori. Zavijemo levo, a glavno cesto že po petdesetih metrih zapustimo in z vzponom nadaljujemo po ozki asfaltni cesti. Do zaselka Golče nas čaka poldrugi kilometer vzpona, še za spoznanje strmejšega kot dotlej. Med vzponom se nam mestoma odpira pogled na »Zasavski Triglav«. Naklon tudi pri vožnji čez vas ne popušča, tako da energije za ogled Golobarjevega hrama, v katerem je bila med drugo vojno revirska javka, ali cerkve Sv. Petra enostavno nismo premogli. Tik nad vasjo strmina na srečo popusti, za razcepom pod vrhom Hladnik se za krajši čas celo spuščamo. Čez pol kilometra pridemo do križišča, kjer se držimo levo. Desna cesta se spušča proti Mlinšam.  

Zasavska povezava

V omenjenem križišču se znajdemo na trasi turnokolesarske poti Zasavska povezava Janška voda-Lovski dom Čemšenik, po kateri bomo nadaljevali vse do Klenika in še del poti na povratku. Po slabem kilometru vzpona prispemo do prevoja, kjer zavijemo desno proti Zasavski Sveti gori. Sledi izredno strm, a na srečo kratek vzpon do izravnave, kjer se na desno odcepi steza proti ostankom Tomazinove koče, prvemu zatočišču na Zasavski Sveti gori. Medtem, ko nadaljujemo z vožnjo se nam z leve strani odpre magičen pogled na  vrh Zasavske Svete gore (852 mnv), kjer stoji cerkev, okoli nje pa razmeroma dobro ohranjeno taborsko obzidje. Tik preden se povzpnemo do v šestem stoletju zgrajene cerkve Marijinega rojstva, župnišča in v časih turških vpadov dodanega obzidja, se zapeljemo mimo Planinskega doma, ki je od jeseni 2025 zaprt. Sta pa v predverju na razpolago žig in vpisna knjiga. Od cerkve je širok razgled na vse strani, le proti vzhodu ga zakriva bližnji Roviškovec. Na jugovzhodu je Kum, za njim vidimo Gorjance. Proti jugozahodu se daleč za bližnjimi litijski hribi vidi Snežnik pa Javorniki in Nanos. Od zahoda proti severu so na obzorju Julijci s Triglavom, Karavanke in Kamniške Alpe, proti severu pa Velika in Menina planina ter za njima Raduha. Čisto na severu ob jasnem vremenu vidimo Pohorje.

Slemšek

Kar nekaj časa smo uživali v razgledih, še več pa smo ga porabili za ogled osupljivo lepega  cerkvenega kompleksa. Tik pod obzidjem je razpotje, kjer se turnokolesarska pot Zasavska povezava začne spuščati proti Vovšam. Po isti trasi potekata tudi Zasavska planinska pot in Badjurova krožna pot. Le v zgornjem delu je potrebno premagati krajši, tehnično razmeroma zahteven del, sicer pa je Zasavska povezava na portalu maPZS označena kot lahka turnokolesarska pot. Na razpotju pod Vovškim hribom (778 mnv) se držimo desno, in smo vseskozi pozorni na markacije. Za razpotjem nas čaka krajši vzpon, temu pa sledi čudovit spust do zaselka Vovše, kjer pridemo do gozdne ceste. Sprva se približno kilometer spuščamo, potem ko prevozimo zaselek Cvetež sledi blag vzpon, dokler po dobrih treh kilometrih ne pridemo do razpotja, kjer bomo traso Zasavske povezave za nekaj časa zapustili. Ta se namreč začne spuščati proti Kleniku, mi pa smo sklenili nadaljevati naravnost in se po trasi Zasavske planinske poti povzpeti proti vzpetini Slemšek (680 mnv), s cerkvijo Sv. Križa na vrhu. Od razpotja do vrha Slemška se bomo približno osemsto metrov vzpenjali, na celotnem odseku pa se bomo srečevali z oznakami za Arheološko pot Vače.

Geoss

S Slemška se spustimo po markirani stezi. V začetku je potrebno premagati nekaj kratkih in izredno zaprtih serpentin, v nadaljevanju vsa stvar postane bistveno bolj tekoča in zabavna. Na razpotju se držimo desno in zapustimo traso Zasavske planinske poti, ki se na levo spušča proti Vačam. Po prijetni stezi nadaljujemo do planote nad zaselkom Mačkovška reber, od koder se nam odprejo enkratni razgledi proti Kamniško Savinjskim Alpam. Do Spodnje Slivna nas čakata dva kilometra asfalta. Pri gostišču Vrabec v središču vasi se držimo ozke asfaltne ceste desno in se pričnemo strmo vzpenjati proti Zgornji Slivni. Na poti do cerkve Sv. Neže (820 mnv) se bo treba spoprijeti z dvema kilometroma klanca z naklonom nekaj več kot deset odstotkov. Nadaljujemo mimo najstarejše cerkve na širšem območju Vač in se po kolovozu spustimo do zapuščene stavbe vrsto let zaprtega Doma na Zgornji Slivni. Tu se ponovno znajdemo na Zasavski planinski poti. Kar sledi je približno kilometer dolg, razmeroma precej strm spust po markirani pešpoti, ki vsekakor predstavlja enega izmed vrhuncev dneva. Pripelje nas neposredno do Geometričnega središča GEOSS. Od tu nadaljujemo proti središču vasi, kjer se držimo desno in s spustom nadaljujemo proti Vačam. V neposredni bližini pokopališča si lahko ogledamo naravni spomenik Fosilna morska obala, ki priča o tem, da je bilo v miocenu, pred 13 miljoni let tu morje.

Situla

Za ogled naslednje zanimivosti, se na razcepu za župnijsko cerkvijo Sv. Andreja držimo levo in kolesarimo v smeri Klenika. Po nepolnem kilometru vožnje, tik ob razcepu na sredi vasi, pridemo do najznamenitejše izkopanine na slovenskem, vaške situle. Po ogledu povečane replike vedra iz bronaste pločevine, originalna halštatska umetnina je namreč shranjena v Narodnem muzeju v Ljubljani, z vožnjo nadaljujemo po spodnji cesti. Po poldrugem kilometru pretežno makadamskega spusta pridemo do glavne ceste, kjer se držimo desno. Že po nepolnih dvesto metrih, se pri kapelici na levo odcepi ozka cesta v smeri ostankov gradu Ljubek, oziroma proti soteski potoka Vidernica. Spustili smo se do zadnje domačije, kjer se cesta konča. Spust proti Savi smo nameravali nadaljevati po kolovozu vzdolž potoka, tako kot je opisamo v Skritih poteh, a so nam domačini razložili, da po avgustovskih poplavah leta 2023 od kolovoza ni ostalo praktično nič. S težkim srcem smo se vrnili proti kapelici in naprej (ali pa nazaj, če hočete) proti Vačam. Po približno kilometru spusta smo zapustili glavno cesto in zavili proti Ržišču. Tik preden smo prišli v dolino, smo si na desni strani cesto ogledali še nekdaj sila imeniten dvorec Ponoviče. Od tu do izhodišča pa ni bilo več daleč...

Komentar

Opisani izlet je vnovičen dokaz, da za vsestransko zanimivo kolesrasko turo ni potrebno prav daleč od doma. Znamenitosti si sledijo kot po tekočem traku, ne manjka strmih vzponov, večji del poti med Zasavsko Sveto goro in Zgornjo Slivno poteka po lepo prevoznih stezah. Ostaja le malo slabega priokusa, ker se v dolino nismo mogli spustiti ob strugi Vidernice.