Vrh Planje

Kolesarski izlet po vrhovih nad Rezijo, dvajset kilometrsko ledeniško dolino v zahodnem delu Julijskih Alp, je bil dolga leta zgolj naša pobožna želja. Nikakor nam ni uspelo sestaviti smiselne krožne ture. Vse do trenutka, ko smo na spletnem portalu Trailforks odkrili, da je greben med Skutnikom (Monte Guarda) in ostanki planšarije pod vrhom Monte Nische mogoče prevoziti s kolesom. Pri načrtovanju enega naših najlepših kolesarskih izletov smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, št.27 - Canìn – Val Resia, Parco Naturale Prealpi Giulie.

Rozajanska dulïna

Za izhodišče smo izbrali vas Ravanca (Prato, 473 mnv), ki je obenem sedež občine in upravno središče Rezije. Avto bi z lahkoto pustili pri nogometnem igrišču (Campo Sportivo di Resia) ob cesti Via Flavia, ki se nadaljuje proti Solbici (Stolvizza), a smo raje zavili proti središču vasi, na prostorno javno parkirišče pod gostiščem Albergo Ristorante Alle Alpi. Kava je le kava! Po spodobnem začetku dneva smo se po  treh serpentinah spustili v dolino, prečkali potok Rezija (Resia) ali Tavilika Wӧda, kot se ji reče v rezijanščini in zavili levo proti Solbici. Po približno dveh kilometrih se na levo odcepi "Ta Lipa Pot", v rezijanščini lepa cesta. Medtem, ko smo se počasi  vzpenjali proti Solbici in pred seboj občudovali vrhove mogočne Kaninske skupine, nam je pogled vse pogosteje uhajal na greben, ki se s Skutnika (Monte Guarda, 1721mnv) komaj opazno spušča proti sedlu Krnica. Po tem grebenu smo se namreč nameravali vrniti proti Ravanci. Po petih kilometrih rahlega vzpon pridemo do Solbice, vasi z nekaj več kot stopetdeset prebivalci, a kar dvema muzejema. Prvi je etnografski muzej  »Muzeo od tih rozajanskih judi«, drugi pa Muzej brusačev (Museo dell’Arrotino). Poklic brusača je bil namreč v Reziji nekoč tako razširjen, da je bil v vsaki družini vsaj en brusač.

Planina Kot

Od Muzeja brusačev se najprej slab kilometer spuščamo, vse do mosta čez potok Rezija. Na drugi strani potoka nas čaka nekaj konkretnih serpentin do sedla Cyrna Penć (Carnapenc, 652 mnv), kjer se na desno proti ostankom planšarije Casera Chila (1346 mnv) in naprej proti Učji (Uccea) odcepi markirana steza Sentiero 732. Na nasprotni strani s sedla lahko občudujemo vrhova Žrdnica (Picco di Mezzodi, 1868m) in Žrd (Monte Sart, 2324 mnv). S sedla se dva kilometra spuščamo in še tretjič prečkamo potok Rezija. Tik za mostom se na levo odcepi steza Sentiero 657,  le malo naprej, še predno pridemo v vas Korito (Coritis, 574 mnv), pa se prav tako na levo odcepi steza Sentiero 642 , ki vodi proti zavetišču na Planini Kanin (Ricovero Casera Canin, 1450 mnv) in naprej proti Planini Kot (Malga Coot, 1190 mnv). Da prevozimo spokojno vas Korito, nam ne bo vzelo veliko časa, saj je tu le nekaj hiš in manjša cerkev (Chiesa dei Santi Simone Giuda Apostoli). Bo pa zato nadaljevanje proti omenjeni Planini Kot vse prej kot spokojno. Čaka nas slabih pet kilometrov vzpona s povprečnim naklonom krepko čez 10%. Še posebej naporen je zaključni vzpon. Slab kilometer pred planino je asfalta konec, z vzponom nadaljujemo po grobi, kamnito betonski cesti, ki je za povrhu nehumano strma. Skrajni čas za osvežitev na kmečkem turizmu Agriturismo Malga Coot. Mimogrede, od Solbice do odcepa steze Sentiero 657 vozimo po trasi, ki jo na portalu Trailforks imenujejo Ta Na Rawni Access Road. Od omenjenega odcepa se tako kot Sentiero 657 nadaljuje proti slikoviti planini Ta Na Rawni. Cesto od vasi Korito proti Planini Kot pa so na Trailforks poimenovali Casera Canin access road.

Vrh Planje

Naj je bil počitek na Planini Kot še tako prijeten, treba je bilo nadaljevati. Zavedajoč se, da nas čaka z naskokom najtežji del vzpona, smo se po strmem betonskem kolovozu odpravili v smeri Vrha Planje. Ko je čez slabih dvesto metrov betona konec, se nam z leve strani pridruži trasa pešpoti Sentiero 741, ki se začne pri kmečkem turizmu in se nadaljuje proti Skutniku. Do razcepa pešpoti na višini 1490 mnv nadaljujemo po solidni mulatjeri, ki pa je za vožnjo čisto prestrma. Do omenjenega razcepa, kjer Sentiero 741 zavije levo proti Skutniku, bomo torej bolj malo kolesarili. Je pa vzpodbudno dejstvo, da smo do tu na  dobrem kilometru premagali že tristo višincev.  Kakorkoli, na razcepu se držimo desno proti Vrhu Planje (Monte Plagne, 1663 mnv). Čeprav na smerokazu piše, da gre za Sentiero 731,  je ta del le nekakšna  navezava na omenjeno pešpot, ki se začne pri sotočju potokov Rezija in Bela (Rio Bila), nepolna dva kilometra za vasjo Korito in se preko Skutnika in Vrha Planje nadaljuje po celotnem grebenu proti Sedlu Krnica (Sella Carnizza 1086 mnv). Po trasi Sentiero 731 poteka tudi 17. etapa pohodniške poti Julius Kugy Alpine Trail. Od razpotja se najprej dvesto metrov strmo vzpenjamo, sledi krajši spust, zadnjih dvesto metrov do grebena pa bo kolo treba prenesti. Za boljšo predstavo, od Planine Kot do Vrha Planje je dobra dva kilometra in skoraj petsto višincev!!! Tudi ta odsek najdete na portalu Trailforks, in sicer kot stezo »Casera Coot – Plagne«. Po njihovi oceni se za ta vzpon porabi uro in dvajset minut in ne bomo jim ugovarjali.

Greben, o katerem smo sanjali

Medtem, ko se državna meja, ta poteka po grebenu z vrha Kanina (2587 mnv) preko Črnega Vogla (2422 mnv), Vrha Laške Planje (2448 mnv), pa Velike in Male Babe ter Skutnika, na Vrhu Planje zalomi in spusti proti dolini Učje, bomo mi nadaljevali proti zahodu po Sentiero 731. Najprej nas čaka kratek spust do razcepa na višini 1590 mnv, kjer se v dolino proti Planini Kal (Casera Caal) in Učji odcepi Sentiero 733. Sedemkilometrsko prečenje grebena od omenjenega razcepa pa vse do razpotja na planini Casera Nische, so na Trailforks poimenovali Cresta Sud Val Resia trail. Kakšni so občutki, ko kolesariš po grebenu Skutnika, tisoč metrov nad dolino Učje na eni in ravno toliko nad dolino Rezije na drugi strani, si poskusite pričarati s priloženih fotografij. Od razcepa nas najprej čaka nekaj sto metrov razgibanega terena, pa precej strm spust, ki mu sledi še bolj strm vzpon proti vrhu Monte Banera (1614 mnv), kjer bo kolo potrebno potiskati. Steza je posejana z večjimi ali manjšimi kamni, zato bo tudi pri spustu s kolesa mestoma potrebno sestopiti. Z Monte Banera se tik pod grebenom najprej spustimo do Senovika (1602 mnv) in naprej do Monte Urazza (1521 mnv). Nekaj sto metrov naprej pridemo do gozda, kjer nam pomanjkanje razgledov v celoti nadomesti steza, po kateri se na praktično idealni podlagi spustimo do sedla Predolina (Sella Pardulina, 1335 mnv). Na sedlu je razcep, proti vasi Korito se od tu spusti steza Sentiero 738. Sledi pol kilometra vožnje po idiličnem kolovozu in že pridemo do naslednjega razpotja pod vrhom Kila (Monte Chila, 1420 mnv). Bolje rečeno, našo pot preseka že omenjeni Sentiero 732, ki z rezijanske strani do tu vodi s sedla Cyrna Penć, od tu pa se spusti proti Učji. Po tabli sodeč gre za zahtevno pot namenjeno le izkušenim planincem. Dobrih sto metrov naprej pridemo do ostankov planšarije Casera Chila (1347 mnv), od koder nadaljujemo proti vrhu Monte Stregone (1470 mnv). Najprej se nekaj sto metrov spuščamo, ko pa pridemo iz gozda se je potrebno ponovno vzpenjati. Na trikilometrskem odseku med Casera Chila in vrhom Monte Nische (1454 mnv), imamo v pretežni meri opraviti z vzponom. Ta del je prevozen le na krajših odsekih, ponekod je prestrm naklon, spet drugod vožnje ne dopušča podlaga. Na zaključku vzpona proti Monte Nische pridemo do sicer kratkega, a precej zahtevnega odseka, ki zna biti s kolesom na ramenih kar težaven. Tik pod vrhom v dolini zagledamo idilično cerkvico svete Ane v Krnici (Chiesa di Sant'Ana, ali Sveta Anïna Zïrkwïza po rezijsko), medtem ko planšarije Stavoli Gnivizza na krniškem sedlu ostajajo očem skrite. Na nasprotni strani doline Učje (Valle di Uccea) se nad cerkvijo bohoti greben Mužcev z vrhovi Kadin (Monte Cjadin, 1818 mnv), Mužec (Monte Musi, 1878 mnv) in Zajavor (Monte Zaiavor, 1815 mnv). Do razcepa na planini Casera Nische (1350 mnv), kjer bomo vzeli slovo od poti Sentiero 731 nas čaka le še dobrih petsto metrov sprejemljivega spusta.

Sentiero 734

Pri ostankih planšarije na planini Casera Nische Sentiero 731 zavije levo v smeri sedla Krnica, mi pa pot nadaljujemo po Sentiero 734, desno proti dolini reke Rezije. Oziroma po modro obarvanem »Casera Nische - Ta na Provalo - Oseacco« trailu. Šest kilometrov in skoraj devetstopetdeset višincev! Pa pojdimo po vrsti. Prvih nekaj sto metrov se komaj opazno vzpenjamo, ko pa pridemo globlje v gozd, se začnemo spuščati po ozki in precej izpostavljeni stezi. Na srečo je steza položna tako da brez težav pridemo do serpentin, kjer bodo resnično uživali le tisti z izpiljeno tehniko »front-pivot«. Serpentin sicer nismo šteli, so pa položne in varne. Če komu kaj pomeni – na poldrugem kilometru in slabih tristo višincih nas pripeljejo do idilične, obnovljene planšarije Provalo (995 mnv), kjer s slikovitega travnika uživamo v razgledih tako na okoliške hribe, kot tudi na rezijanske vasi v dolini. Prečenje travnika in prvih nekaj sto metrov spusta po gozdu je za učbenike, ko pa pridemo do soteske potoka Rio Potoch, vožnja ni več popolnoma samoumevna. Zaradi nemogoče podlage, delno pa tudi zaradi utrujenosti, smo na nekaj mestih raje sestopili s kolesa. Ko pridemo do lesene brvi čez Rio Potoch je težav konec. Le nekaj sto metrov naprej se steza prelevi v gozdno cesto, ki nas pripelje v vas Osojane (Oseacco, 506 mnv). Pri pokopališču, potem ko smo že prevozili  Osojane, smo zavili levo na kolovoz, po katerem poteka »Ta Stara Pot« proti vasi Njiva (Gniva), od koder smo se spustili do mosta čez potok Rezija.

Komentar

Prečenje grebena med rezijanskim Skutnikom in sedlom Krnica je vsekakor eden naših najlepših in hkrati najbolj zahtevnih kolesarskih izletov.