Planina v Prodih

»Čez primorsko stran Spodnjih Bohinjskih gora se vije stara italijanska mulatjera, ki je tudi evropska pešpot E7 in geološka transverzala. Pot nas večinoma vodi nad gozdno mejo, tako da je hoja izredno razgledna. Nad nami kipijo zasneženi vrhovi in strme stene, pod potjo pa v daljavi kot drobne pikice vidimo raztresene tolminske vasice...« smo prebrali na spletnem portalu gore-ljudje.net. Da je  večji del omenjene mulatjere mogoče prevoziti v enem samem dnevu, so že pred četrt stoletja opisali avtorji spletne strani mtb-ture.com, mi pa smo se stvari lotili precej manj ambiciozno. Da bi svet nad Baško grapo čim bolje spoznali, smo jo sklenili odpeljati v treh etapah. Najprej smo spoznali  njen najzahodnejši del.

Kneške Ravne

Za izhodišče zahodne »etape« smo izbrali vas Kneža (230 mnv). Parkirišče smo našli pred  stavbo Krajevne skupnosti, oziroma pred Domom puntarjev Kneža. Zapeljali smo do glavne ceste, zavili levo in prečkali potok Knežica.  Da ne bo nesporazuma, po besedah jezikoslovca Silva Torkarja se je tudi vodotok prvotno imenoval Kneža, a so mu, da bi se ime ločilo od istoimenskega naselja, dodali pripono »ica«. Takoj za mostom, tik pred cerkvijo svetega Jurija smo zavili desno. Tik za cerkvijo se cesta razcepi. Na levo stran cesta vodi proti Podmelcu in Ljubinju, mi pa se držimo desno in po ozki asfaltni cesti med hišami krenemo proti zatrepu potoka Knežice. Čeprav je bilo aprila že skoraj konec, nas je v ozki dolini kar dobro prezeblo. Osem kilometrov se komaj opazno vzpenjamo, vseskozi ob strugi Knežice. Razen dveh malih hidroelektrarn in kamnitega Liščarskega mosta ob poti ni posebnih zanimivosti. Se nam pa mestoma že pokažejo vrhovi  Šija (1880 mnv), Vrh Dlani (1852 mnv), z leve strani tudi Vogel (1922 mnv). V nadaljevanju cesta postaja za spoznanje bolj strma, med vzpenjanjem po serpentinah smo se srečali z nekaj dobrodošlimi žarki spomladanskega sonca. Po natančno desetih kilometrih vožnje, na višini okoli 700 mnv se cesta razcepi. Leva asfaltna cesta zavije proti Kneškim Ravnam, makadamska cesta naravnost pa se nadaljuje proti Planini v Prodih. Tik pred razcepom prevozimo mejo  Triglavskega narodnega parka. Preden nadaljujemo proti  Planini v Prodih lahko zavijemo proti Kneškim Ravnam, se spustimo nekaj deset metrov  in si ogledamo slapiče na potoku Prošček.

Evropska pešpot E7

Od razpotja nas čakata dva kilometra precej strmega vzpona po mestoma gruščasti gozdni cesti. Pri spodnji lovski koči (LPN Razor – Prodi) cesto zapustimo in zavijemo desno na neoznačeno, a dobro shojeno stezo. Kmalu naletimo na kratek skalnat odsek, kjer je treba kolo prenesti. Večji del  preostanka poti  do Planine v Prodih (1088 m) bomo kolo potiskali, čeprav je nekaj krajših odsekov mogoče brez težav tudi prevoziti. Tik pod zgornjo lovsko kočo se priključimo Evropski pešpoti E7, po kateri poteka tudi Geološka transverzala. Čeprav je planina skoraj povsem obdana z gozdom, se proti severu odpre lep razgled na Šijo (1880 m), Vrh Dlani (1852 m) in Vogel (1922 m) ter skrajno levo še na Žabiški Kuk (1867 m).

S Planine v Prodih krenemo proti zahodu. Najprej se za kratek čas spustimo, nato pa sledita dobra dva kilometra vzpona po lepi, mestoma precej široki mulatjeri. Na več odsekih je vzpon prestrm za vožnjo, zato bo treba sestopiti in kolo potiskati. Na nadmorski višini 1220 metrov, ko se mulatjera prevesi navzdol, pod seboj na vzhodni strani opazimo cesto, po kateri smo se vzpenjali iz Kneže, nad njo pa se v daljavi dviga Porezen (1632 m). Po napornem vzponu smo pričakovali vsaj nekaj užitkov na kilometer dolgem spustu, ki sledi. Žal mulatjera tu ni več v tako dobrem stanju. Večinoma je prekrita z debelo plastjo listja in suhimi vejami, zato spust ni posebej tekoč ali prijeten. Sledi še poldrugi kilometer dolg vzpon do ostankov italijanske vojašnice pod Vrhom nad Sopotom (1249 m). Skoraj pet kilometrov dolg odsek mulatjere med Planino v Prodih in razcepom, kjer zavije desno proti Planini Razor, je tako precej naporen. Vozili smo bistveno manj, kot smo pričakovali, precej časa pa je bilo treba kolo potiskati.

Planine Kuk, Lom in Temna Brda

Na razcepu za vojašnico,  kjer na višini 1245 metrov nad morjem dosežemo najvišjo točko tokratnega izleta, zapustimo traso Evropske pešpoti E7 in se začnemo spuščati proti Planini Kuk. Na poti proti planini je razgledišče, kjer si velja vzeti nekaj časa in se ozreti proti bližnjim vrhovom Julijcev. Pogled nam  seže od Tolminskega Migovca (1881m) in Tolminskega Kuka (2086 mnv) na skrajni levi, preko Vrha nad Škrbino (2054m) in Rušnatega vrha (1869m), pa vse do Vogla (1922m) in Žabiškega Kuka (1869m) skrajno desno. Podrobnejši opis Tolminskega visokogorja najdete v Planinskem vestniku št. 3, iz marca 2010. Ko pridemo do hlevov na Planini Kuk (1150 mnv) in se ozremo proti vzhodu, vidimo zašiljen vrh Rodice (1963 mnv). Po gozdni cesti nadaljujemo s spustom do Planine Lom (1060 mnv), kjer  med kočami, večinoma preurejenimi v počitniške hiše, poiščemo levi odcep proti Planini Temna Brda in naprej proti  Podmelcu. Po lepi gozdni cesti sprva kolesarimo pretežno po ravnem, potem pa se začnemo ponovno vzpenjati. Med vožnjo pod južno steno Vogla opazimo mulatjero, po kateri smo se maloprej vozili proti ostankom italijanske vojašnice.  Tik pod vrhom Sočica (1133 mnv) se proti nižje ležeči Planini Rut spušča tovorna žičnica. Nekaj sto metrov naprej cesta ostro zavije in za ovinkom izzveni v  idilično s travo poraslo mulatjero, po kateri se spuščamo proti opuščeni Planini Temna Brda. Od tu se bo ponovno potrebno vzpenjati, spočetka izredno strmo, v nadaljevanju pa malce bolj znosno. Malo nas je stiskalo pri srcu, vedoč da se je tu lani zgodila nesreča s smrtnim izidom. Steza je na tem delu mestoma močno poškodovana, ponekod poteka po le za pol čevlja široki polici, pa še ta je mestoma poponoma prekrita z listjem. Imeli smo občutek, da je poleg pazljivosti, tu potrebno imeti tudi nekaj sreče. Vzponu je sledil krajši spust do sedla pod Prvejkom (1028 mnv). Odsek je bil na sveže nadelan, tako da vsaj ni bilo dvomov kje poteka steza, če že ni bila vozna. Z velikim olajšanjem  smo prišli do gozdne ceste, po kateri smo se spustili do  vasi Sela nad Podmelcem.  Tik za vasjo pridemo do asfaltne ceste proti Ljubinju.  Po slednji se spuščamo v dolino, vmes lahko kak ovinek presekmo oziroma si privoščimo bližnjico, vse dokler po poldrugem kilometru spusta na ostrem desnem ovinku ne zapustimo ceste. Zapeljemo v manjši zaselek, po hišnih številkah sodeč gre za del Podmelca. Za zadnjimi hišami se držimo levo in s spustom nadaljujemo po stezi, ki pa se kmalu razširi v povsem spodoben kolovoz. Ta  nas pripelje do vasi Podmelec, kjer zavijemo levo na asfltno cesto in traso krožne daljinske poti Juliana trails, po kateri se spustimo v Knežo.

Komentar

Po prevoženi turi so nas prevevali precej mešani občutki. Od Planine v Prodih pa vse do Sel nad Podmelcem se nevozni odseki vrstijo skoraj brez premora. Ravno ko smo pomislili, da je najtežji del že za nami, nas je pričakalo novo potiskanje ali prenašanje koles. Še posebej duhamoren je bil odsek med Planino Temna Brda in Podmelcem, kjer se je zdelo, da se vzponi in nevozni deli nikoli ne bodo končali. Med potjo smo večkrat razmišljali, da bi bilo turo morda bolje prevoziti v nasprotni smeri, a ob pogledu na prehojeno traso smo ugotovili, da bistveno bolje najbrž ne bi bilo. Tudi izjemni razgledi, ki spremljajo skoraj celotno turo, niso mogli povsem odtehtati številnih napornih odsekov. Gre za izlet, ki bo najbolj navdušil ljubitelje odmaknjenih gorskih poti in vožnje z izrazitim planinskim pridihom, medtem ko bodo gorski kolesarji, ki iščejo predvsem tekoče in uživaške spuste, najverjetneje ostali nekoliko razočarani.