Monte Stino

Prvi del letošnjega dopusta smo rezervirali za obisk treh priljubljenih gorskokolesarskih destinacij v Lombardiji, natančneje v sredogorju nad jezerom Lago d'Idro. Osrednji cilj je bil vzpon na vrh Monte Stino, spust po legendarni stezi »136 tornanti« in povratek do izhodišča s turistično ladjico. Temu cilju smo podredili tako lokacijo nastanitve, kot tudi pa termin našega dopusta. Vse sicer ni potekalo po planu, ampak pojdimo lepo po vrsti. Pri načrtovanju poti smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, številka 071; Prealpi Gardesane, Tremalzo, Valle di Ledro, L. d'Idro.

Bondone

Za izhodišče smo izbrali Ponte Caffaro, nekdaj obmejno mestece, ki je stoletja nadzorovalo enega najpomembnejših prehodov med Lombardijo in Trentinom. Na poti do zaselka Baitoni, kjer se začenja vzpon proti mestecu Bondone, je potrebno prečkati reko Caffaro, takoj za tem pa še precej širšo Chiese, obe tik preden se izlijeta v jezero Lago d'Idro (368 mnv). To nam omogočita dva elegantna mostova, ki sta del urejene kolesarsko-pohodne steze ob jezeru. V Baitoni se držimo desno. Ko pridemo do razcepa, se držimo levo in se pričnemo vzpenjati. Do mesteca Bondone (720 mnv), enega najlepše ohranjenih gorskih zaselkov v Trentinu, uvrščenega med "I Borghi più belli d'Italia"  kjer se zdi, da kamnita arhitektura in počasni ritem življenja ostajata nespremenjena že stoletja, nas čakajo štirje kilometri vzpona s povprečnim naklonom okoli desetih odstotkov. Sredi vzpona se na desno odcepi gozdna cesta proti srednjeveški utrdbi Castello di San Giovanni, ki je nekdaj varovala prehod med dolino Chiese in Lombardijo. Manjša muzejska zbirka, še posebej pa eden najlepših razgledov na jezero Idro, sta dovolj tehten razlog za dodaten kilometer vožnje v vsako smer. Po ogledu neverjetno lepo ohranjenega jedra mesta Bondone, ki mimogrede z znamenitim srednjeveškim slikarjem in arhitektom Giottom razen imena nima prav veliko skupnega, na ostri levi serpentini poiščemo odcep proti kapelici San Martino oziroma dolini Valle Setta.

Cingolo Rosso

Po ozki asfaltni cesti se spustimo dobrega pol kilometra do struge potoka Rio Olte Baitoni Val Setta. Oster desni odcep pred potokom ni pravi, ta se strmo spušča proti cesti Baitoni – Bondone. Tudi cesta, na kartah označena kot Strada Torgnone Calva na tem mestu zavije ostro desno, ampak šele po tem, ko prečkamo potok Rio Olte Baitoni. Ko obvozimo grapo in pridemo do manjše hiše z urejenim vrtom, se držimo levo. Na naslednjem razcepu, le nekaj deset metrov višje, se držimo glavne ceste. Od tu se nam za trenutek ponudi čudovit razgled na Bondone. Pol kilometra naprej, ko pridemo do kapelice Capitello San Martino, smo z asfaltom za nekaj časa opravili. Od tu naprej se cesta imenuje le še Strada Calva. V nadaljevanju nas čaka konkreten vzpon po lepo vzdrževani gozdni cesti, vsekani v strma pobočja gore Monte Cingla (1669 mnv). Slab kilometer od kapelice prečkamo potok Rio Re della Beola, še kilometer naprej pa pridemo do nekdanje planšarije Fienile Tonel (928 mnv), kjer se gozd za trenutek razpre, v dolini pa po dolgem času ponovno ugledamo jezero. Na tem mestu se za nekaj trenutkov pridružimo trasi pešpoti Sentiero 460, ki se do tu vzpenja od gradu San Giovanni, vodi po zahodnih pobočjih hriba  Monte Calva (1193 mnv) in se kasneje spusti proti vasi Vesta.

Bocca Cocca

V nadaljevanju na dveh kilometrih izredno strmega vzpona obkrožimo vrh Monte Calva. Ko je ta za nami, se cesta konča in nadaljujemo po solidnem kolovozu. Kolovoz kaj hitro izzveni v stezo, ki se od tu naprej imenuje Sentiero dei Lanzichenecchi. Ime je dobila po pohodu znamenitih nemških plačancev (Landsknechte), ki so med 15. in 17. stoletjem služili različnim evropskim vladarjem. Skoraj tri kilometre dolg odsek, na katerem se bomo v nadaljevanju vzpenjali proti vrhu Cingolo Rosso (1170 mnv) in od tam naprej proti prelazu Bocca Cocca (1325 mnv), je eden najlepših in hkrati napornejših odsekov na celotni turi. Podlaga je odlična in razen nekaj najbolj strmih delov je ta odsek v celoti prevozen. Resnici na ljubo smo si na tem delu poti kar pogosto vzeli pavzo. Malo zato, da smo si nabrali moči, še bolj pa zato, da smo uživali v čudovitih razgledih na jezero in vrhove grebena na sosednji strani jezera. Corna Zeno (1619 mnv), Cima Val Scura (1391 mnv), Cima Meghe (1670 mnv), Cima Valcaelli (1360 mnv), pa Monte Breda (1504 mnv), kamor smo se nameravali odpraviti v naslednjih dneh. Na nekaj točkah smo v ozadju lahko občudovali tudi precej višji greben nad prelazom Maniva, ki spada v pogorje Brescijskih Predalp (Prealpi Bresciane). Vidni so vsaj vrhovi Monte Colombine (2217 mnv), Dosso dei Galli (2188 mnv) in Punta Setteventi (2251 mnv). Tik pod prelazom Bocca Cocca se pridružimo stezi Sentiero CAI 478, ki se na desno spušča proti Malga Piombino, na levo pa se strmo povzpne do omenjenega prelaza. Ta, zadnji del vzpona je vsekakor prestrm za vožnjo in kolo bo do prelaza potrebno potiskati.

Malo zgodovine...

Reka Chiese in razvodni greben nad reko Caffaro sta od začetka 15. stoletja predstavljala mejo med Beneško republiko in habsburškimi deželami. Ko je konec 18. stoletja v severno Italijo prišel Napoleon Bonaparte, so stare države izginile, meje pa so se za kratek čas povsem spremenile. Po njegovem padcu je Avstrijsko cesarstvo ponovno prevzelo velik del severne Italije. Po drugi italijanski vojni za neodvisnost (1859) je Lombardija pripadla Kraljevini Sardiniji, ki se je kmalu preoblikovala v Kraljevino Italijo. Po tretji vojni za neodvisnost (1866) je Italija dobila še Benečijo, Trentino pa je ostal del Avstro-Ogrske. V letih med 1866 in 1918 je bil Ponte Caffaro obmejno mestece, državna meja med Kraljevino Italijo in Avstro-Ogrsko pa je potekala po reki Chiese in okoliških gorskih grebenih. Bondone je bil tedaj avstro-ogrski kraj, kar potrjujejo tudi oznake na prelazu Bocca Cocca, ki obiskovalce usmerjajo do ostankov avstro-ogrskih opazovalnic in utrdb. Presenetljivo pa je, da so se le dober kilometer zračne črte stran, na vrhu Monte Stino, že razprostirali močno utrjeni italijanski položaji. Na našem kolesarskem potepanju smo se tako ves čas gibali tik ob nekdanji meji, kjer sta si bili vojski na posameznih odsekih neverjetno blizu.

Museo della Guerra

S sedla Bocca Cocca se spuščamo po solidni gozdni cesti, po trasi katere poteka Sentiero CAI 478. Poldrugi kilometer od sedla pridemo do novega razpotja, kjer gre slabša cesta ostro desno proti zatočišču Bivio Doso Garsu, glavna asfaltna cesta pa se spušča naravnost proti vasi Moerna. Mi se držimo trase Sentiero CAI 478, krenemo torej desno proti planšariji Fenile Lombardi (1234 mnv), kjer pridemo do asfaltne ceste, po kateri poteka Anello di Monte Stino (krožna pot okoli Monte Stina ali  Sentiero CAI 477). Zavijemo desno proti planinski koči Rifugio Monte Stino (1416 mnv), do koder nas čaka skoraj kilometer in pol ne ravno nedolžnega vzpona. Med potjo v dolini pod seboj občudujemo zaselek Capovalle. Če se v koči nameravate osvežiti in okrepčati, priporočam da predhodno preverite ali je odprta. Od koče, pa vse do vasi Vesta ob jezeru Idro se bomo držali trase Alta Via dei Forti, pohodniške poti, ki obiskovalce na petih etapah popelje po sledeh prve svetovne vojne okoli jezera Idro, kjer se zgodovina prepleta z razglednimi grebeni in alpsko pokrajino.

V neposredni bližini koče stoji tudi manjša cerkev Chiesetta Alpina, v spomin na vojake, ki so se bojevali in padli na tem območju. V nadaljevanju proti vrhu si ob poti lahko ogledamo strelske jarke, podzemne rove, topniške položaje in opazovalnice z razgledom na jezero Idro. V devetdesetih letih so domačini na vrhu Monte Stino (1467 mnv) zbirali predmete iz prve svetovne vojne in jih sprva razstavil kar v enem od vojaških rovov na gori. Ker so se začele kraje eksponatov, so zbirko preselili v dolino (Capovalle), kjer je občina uredila Museo dei reperti bellici della guerra 1915-18.

136 tornanti

Z vrha Monte Stina se odpirajo eni najlepših razgledov na jezero Idro, dolino Chiese in okoliške vrhove Brescijskih Predalp.Tik pod razgledno točko, kjer je nekoč stalo utrjeno mitralješko gnezdo italijanske vojske, se na levo odcepi steza Sentiero 456. Tu se začne spektakularen, skoraj šest kilometrov dolg spust, na katerem se spustimo za slabih tisoč tristo metrov in so ga na portalu Trailforks poimenovali 136 tornanti. Nevešči smo v izogib nesreči kolesa na prvih dveh serpentinah prenesli, potem pa se je začela veselica. Po dobrem kilometru vožnje pridemo do razpotja, kjer se na levo strmo odcepi Sentiero 478 proti naselju Capovalle. Tudi do naslednjega razpotja Le Piazze (1026 mnv), se spuščamo nekaj več kot kilometer. Od tu naprej bomo proti vasi Vesta nadaljevali po trasi Sentiera 454. Do razpotja Le Piazze so edina težavico predstavljali razmeroma zaprti  desni zavoji, sicer pa je steza široka in dokaj tekoča, nikoli prestrma ali izpostavljena, tudi podlaga je na tem odseku praktično idealna. Od razpotja naprej, približno petdeset višincev, je Sentiero 454 široka in lepo utrjena mulatjera. Nato pa spust postane večji izziv. Vse do doline se namreč spuščamo po izredno kratkih in zaprtih serpentinah. Nismo jih šteli, a po spustu nismo več dvomili, da številka 136 verjetno res drži. Za razliko od zgornjega dela podlaga v nadaljevanju ni vedno idealna. Na bolj strmih odsekih je ponekod gruščasta in nesprijeta, vendar to ni največja težava. Veliko večji izziv predstavljajo korenine in občasni manjši skalni pragovi (dropi), ki se skoraj vedno pojavijo ravno na kratkem odseku pred zavojem – tam, kjer bi se moral kolesar povsem posvetiti speljevanju izjemno ostrih serpentin. Prav zato smo morali na precejšnjem številu zavojev sestopiti in kolo prestaviti. Kljub temu to ni bistveno pokvarilo celotnega vtisa. Nasprotno – pot ostaja izredno atraktivna in bo v veliko veselje vsem, ki uživajo v tehnično zahtevnih spustih.

Vesta

Na višini okoli 450 metrov zavijemo desno na traso pešpoti Sentiero 455, ki se proti vasi Vesta spušča z zaselka Mandoal (Capovalle). Praktično v ravni liniji se spustimo do ceste, ki z mesta Idro pripelje v Vesto, ki slovi po najlepši plaži na jezeru Idro. V simpatičnem lokalu Chiosco la Fuga smo si privezali dušo in se osvežili v ne prehladnem jezeru. In počakali na ladjico, ki nas bo odpeljala do izhodišča v Ponte Caffaru. Tak je bil plan! Pred odhodom v Lombardijo smo redno preverjali, kdaj bo objavljen urnik obratovanja turistične ladjice na jezeru Idro. To se je zgodilo sicer precej pozno, ladjica pa naj bi trikrat dnevno povezovala vsa večja naselja ob jezeru od 13. junija naprej. Da smo se odločili za povratek v Ponte Caffaro s turistično ladjico, je bilo več razlogov. Prvič, cesta se v Vesti preprosto konča in se proti Ponte Caffaru ne nadaljuje, čeprav sta kraja oddaljena komaj tri kilometre zračne črte. Ob obali naprej vodi le planinska pot Sentiero 550, ki je hkrati del tras Alta Via dei Forti in Sentiero dei Contrabbandieri. Po tej poti je vožnja s kolesom prepovedana, saj so nekateri odseki zelo ozki in izpostavljeni, na njih pa se je v preteklosti zgodilo že več hudih, tudi smrtnih nesreč. Seveda nismo želeli tvegati. Drugič, povratek po asfaltni cesti okoli celotnega jezera bi po tako razgibanem in doživetem dnevu pomenil le še precej monotonih kilometrov. In tretjič – zakaj si ne bi ture popestrili še z vožnjo po jezeru? Plovba z ladjico bi celotnemu dnevu dodala prijeten, skoraj romantičen zaključek ter ponudila povsem drugačen pogled na kraje in pobočja, po katerih smo kolesarili le nekaj ur poprej.

Rocca d'Anfo

Na ladjico smo zaman čakali več ur. Seveda to ni bil popolnoma izgubljen čas, poležavali smo na plaži, se osvežili v jezeru, posedeli v lokalu in uživali v prijetnem vzdušju ob obali. Kljub temu je ura neusmiljeno tekla in postajalo je jasno, da bo treba poiskati drugo rešitev. O povratku po zahtevni planinski poti ni bilo niti govora, zato smo sprejeli edino smiselno odločitev: vrnili se bomo po cesti okoli jezera.  Šest kilometrov po skoraj povsem prazni cesti do Idra smo prevozili kot za šalo, tam pa zavili na prijetno kolesarsko stezo tik ob obali jezera. Le v Lempratu in Pieve Vecchii, kjer cesta prečka reko Chiese, smo morali za približno poldrugi kilometer ponovno na glavno cesto. Pri kampu Venus smo se vrnili na kolesarsko stezo Pista ciclopedonale Anfo–Ponte Caffaro, ki je do cilja nismo več zapustili. Tako je naš nenačrtovani dodatek okoli jezera nanesel natanko 20 kilometrov. Med vožnjo smo uživali v pogledih na vrhove, po katerih smo le nekaj ur prej kolesarili – Monte Calva, Cingolo Rosso, Monte Stino in Il Dossone. V Lempratu smo si ogledali tudi »našo« turistično ladjico, ki je varno privezana čakala na množičen prihod turistov, kar je bil najbrž razlog, da tistega dne ni plula. Tik za mestom Anfo smo se ustavili še ob mogočni utrdbi Rocca d'Anfo. Prvotno so jo v 15. stoletju zgradili Benečani za varovanje pomembnega prehoda ob jezeru Idro, v začetku 19. stoletja pa jo je Napoleon dal temeljito razširiti v eno največjih gorskih trdnjav v Alpah. Po združitvi Italije jo je prevzela italijanska vojska, ki jo je uporabljala vse do obdobja po drugi svetovni vojni, ko je utrdba dokončno izgubila svoj vojaški pomen.

Komentar

Izjemen kolesarski izlet, ki združuje bogato zgodovino, zanimivo arhitekturo in enega najbolj atraktivnih spustov na tem koncu Alp. Če bi se med spustom odprlo še nekaj več razgledov in bi nam uspel načrtovani povratek z ladjico, bi bil dan praktično popoln.