Montaževa visoka planota

Kanalsko dolino (Val Canale) smo v preteklih letih pogosto izbrali za izhodišče naših kolesarskih podvigov. Ne glede na to, ali smo se odpravili proti Karnijskim Alpam na desnem, ali pa proti Julijskim Alpam na levem bregu reke Bele (Fella), nikoli nismo bili razočarani. Tudi nad dolino Rezije (Val di Resia) smo pred nedavnim odkrili nekaj pravih gorskokolesarskih biserov. Da pa se med obema omenjenima dolinama skriva še tretja, iz katere vodi ena najlepših kolesarskih tur, smo odkrili bolj ali manj po naključju.

Reklanska dolina

V Reklansko dolino (Val Raccolana) vstopimo pri nasleju Kluže (Chiusaforte), kjer se potok Raccolana izliva v Belo (Fella). Ozka dolina se zajeda globoko med pogorja Kanina, Viša in Montaža, na prelazu Na Žlebeh (Sella Nevea, 1195 mnv) se stika z Rabeljsko dolino. Kot izvir potoka Reklanica (Raccolana) veljajo  vode, ki se zbirajo na kraškem visokogorskem platoju ob vznožju gora Bela peč (Monte Bila) in Kanin (Canin). Zaradi izrazitega kraškega površja voda sprva večkrat ponikne v podzemne jame in ponovno privre na dan nižje v dolini.

Cesta s Kluž proti Nevejskemu sedlu sicer ne velja za pretirano prometno, a smo se kljub temu sklenili z avtom zapeljati malce globje v dolino. Nekako na polovici poti do Nevejskega sedla smo pri pokopališču pred zaselkom Piani di Sotto (605 mnv) našli manjše parkirišče. Ne čisto slučajno, v petdeset metrov višje ležečem zasleku Piani di Là se namreč začenja steza Sentiero 622, po kateri se bomo čez nekaj ur spuščali v dolino! Sredi vasi, tik pred mostom čez potok Rio Montasio zavijemo levo proti zaselku Piani di Qua. Držimo se desno in kmalu za zadnjimi hišami pridemo do veličastnega slapa Cascate Rio Montasio. Ozka cesta se od tu spušča v dolino, mi pa se po stopnicah sprehodimo do že omenjenega zaselka Piani di Là. Že pri prvi hiši zagledamo oznake za Sentiero 622 , ki vodi proti planšariji Casera Pecol  na Montaževi visoki planoti. Po ulici, komaj kaj širši od balanc naših koles, se zapeljemo na drugi konec vasice, tam pa nadaljujemo po povsem neprometni cesti proti zaselku Stretti. Kmalu za tem, ko prevozimo Stretti  (766 mnv), pod cesto zaslišimo slap Cascata Cjalderon. Če bi se proti Nevejskemu sedlu peljali po glavni cesti, bi si nepoln kilometer prej z desne strani ceste lahko ogledali še slap Fontanone di Goriuda, največjega od trinajstih slapov, kolikor jih premore Reklanska dolina. Po dobrih treh kilometrih vožnje po mirni lokalni cesti, se tik pred tunelom in prvo od sedmih serpentin, kolikor jih bo potrebno premagati v nadaljevanju, vrnemo na glavno cesto. Tik pred mostom čez Reklanico se od ceste odcepi kolovoz, ki se na večini kart slepo konča v gozdu pod spodnjo postajo  kabinske žičnice Prevala Funifor. Da po tem kolovozu do Nevejskega sedla ne bomo prišli, je potrdil tudi lokalni pohodnik, zato nam ni preostalo drugega, kot da se po glavni cesti odpravimo proti jutranji kavi. Bilo je sončno in prijetno toplo sobotno dopoldne, eden tistih zgodnjepoletnih dni, ko se zdi, da čas teče nekoliko počasneje. Na štirih kilometrih vzpona po cesti s povprečnim naklonom nekaj manj kot deset odstotkov smo srečali manj avtomobilov, kot jih lahko prešteješ na prste ene roke. Toliko več pa je bilo kolesarjev. Sedem serpentin, nekaj tunelov in galerij je prijetno krajšalo pot, še posebej pa so nas spremljali in navduševali razgledi na bližnje vrhove Kaninove skupine.

Nevejsko sedlo

Odločitev, katero ime uporabiti za 1195 metrov visok alpski prelaz, ni bila povsem enostavna. Poimenovanje Na Žlebeh izhaja iz avtohtonega rezijanskega imena za nekdanjo planino (Žlébi/Žlébe), medtem ko sta Nevejsko sedlo in Nevejski preval zgolj dobesedna prevoda italijanskega imena Sella Nevea. Ker pa je v sodobni slovenski rabi precej bolj uveljavljeno ime Nevejsko sedlo, smo se odločili za to različico. In tako smo se torej, kot bi trenil, znašli na Nevejskem sedlu (Sella Nevea, 1195 m), kjer nas je pričakalo prvo in tudi edino razočaranje dneva. Planinska koča Rifugio Divisione Julia, v kateri smo si nameravali privoščiti jutranji espresso, je bila zaprta. Verjetno bi med hoteli in lokali v bližini našli tudi odprta vrata, a smo se raje odločili, da nadaljujemo pot. Dobrih dvesto metrov za kočo se na ostrem desnem ovinku proti turistični kmetiji Malga Montasio na Montaževi visoki planoti (Altopiano del Montasio) odcepi ozka, šest kilometrov dolga asfaltna cesta. Ker nam nekoliko zahtevnejša različica ni predstavljala težave, smo izbrali vzpon po gozdni cesti mimo planšarije in planinske koče Casera Cregnedul di sopra (1515 m).

Zato smo nadaljevali še nekaj sto metrov in tik za nedavno zaprto vojašnico gorske reševalne enote Finančne straže (Soccorso alpino della Guardia di Finanza) zapustili glavno cesto. Preden smo zavili v gozd, smo se še enkrat ozrli proti smučišču in vrhovom nad njim, ki so kljub poznemu maju še vedno nosili bele zaplate snega. Z leve proti desni so se nizali Pobič (Monte Poviz, 1987 m), Lopa (Monte Leupa, 2406 m), Golovec (2285 m), Prestreljeniški vršiči (Cime Pecorelle, 2290 m), Prestreljenik (Monte Forato, 2499 m), Peči (Cima Celso Gilberti, 2453 m) in Bela peč(Monte Bila, 2146 m).

Rifugio Giacomo di Brazzà

Ker je kolovoz, po katerem spočetka poteka trasa steze Sentiero 625 proti planinski koči Casera Cregnedul di sopra  izredno strm, smo se raje držali desne, položnejše gozdne ceste. Po štirih kilometrih vožnje in premaganih  štiristo višincih, prikolesarimo do koče Casera Cregnedul di sopra. Za nagrado se nam poleg predhodno videnih vrhov pogled od tu proti vzhodu razširi še na Veliko Bavho (Monte Robon,  1980 mnv), Malo Črnelsko špico (2277 mnv), pa Veliko Črnelsko špico (Cima Confine, 2334 mnv), Grdi Vršič (2327 mnv) in Konjske police (2290 mnv), medtem ko  z zahodne strani strani med drugimi lahko občudujemo Vršič (Monte Ursic, 2541 mnv) in Kanin (Monte Canin, 2587 mnv). Od koče Casera Cregnedul  pa vse do odcepa proti planinski koči Rifugio Giacomo di Brazzà, bomo kolesarili po idilični trasi steze Sentiero 624. Sprva se proti planini Casera Larice poldrugi kilometer blago spuščamo. Tik predno zagledamo planšarijo, na desni strani opazimo prve vrhove Montaževe skupine. Gre za Špik nad Špranjo (Modeon del Buinz, 2554 mnv) in Špik nad Nosom  (Foronon del Buinz, 2531 mnv), v ozadju pa se vidi tudi vrh Montaža (Jôf di Montasio, 2753mnv), druge najvišje gore v Julijskih Alpah. Od Casere Larice do hlevov Casera  Parte di Mezzo, kjer se proti planinski koči Rifugio Giacomo di Brazzà odcepi steza Sentiero 622, nas čakata dva kilometra lagodne in nepopisno uživaške vožnje, polne prečudovitih razgledov. Še posebej je naše poglede pritegnil izstopajoč, piramidasti vrh nad Tolmezzom,  Monte Amariana (1905 mnv). Prav tako si med potjo velja ogledati ostanke italijanski utrdb iz prve svetovne vojne. Od razcepa do najvišje točke našega izleta pri planinski koči Rifugio Giacomo di Brazzà (1660 mnv), nas čaka dober kilometer precej zahtevnega vzpona po široki,  povsem nesprijeti cesti. Kljub temu, da je bila koča zaprta, se je bilo vredno povzpeti do nje in v miru uživati v nepopisno lepih razgledih. Od Montaža na zahodu si sledijo vrhovi Špik nad Plazom (Modeon del Montasio, 2573mnv), Špik Hude police (Cima di Terrarossa, 2431 mnv), pa  Špik nad Tratico (Cime Gambon, 2405 mnv) in Špik nad Nosom  (Foronon del Buinz, 2531 mnv), med obema pa zija Škrbina nad Tratico (Torrione de lis Sieris, 2274 mnv).

Sentiero 622

Po isti poti se vrnemo do razpotja, kjer se držimo desno in po trasi steze Sentiero 622 kolesarimo proti planšariji Casera Pecol. Le dober lučaj naprej se nahaja kmečki turizem  Malga Montasio (1616 mnv), naše zadnje upanje za  jutranjo kavo. Ne prav zares jutranjo, pa saj je vseeno, kmečki turizem je bil tako ali tako zaprt. Nadaljevali smo še nekaj sto metrov do razcepa, kjer  Sentiero 622 zavije levo in se  spušča proti Reklanski dolini, medtem ko se naravnost v smeri prelaza Forca di Vandul  nadaljuje Sentiero 621 ali Via Alta Raccolana. Glede na oznake slednja, oziroma njeno nadaljevanje imenovano »Ferrata Norina« že nekaj časa ni več prehodna.

Kakorkoli, nas je bolj zanimal Sentiero 622 oziroma Montasio – Piani di Qua trail, kot ga imenuje portal Trailforks. Prvih dvesto metrov poteka po gozdni cesti, nato pa sledijo skoraj štirje kilometri čistega užitka. Steza je presenetljivo široka in deluje precej položna, čeprav se med spustom nabere več kot osemsto višinskih metrov razlike. V zgornjem in osrednjem delu se spuščamo po tekoče speljanih serpentinah, ki ne zahtevajo obvladovanja naprednejših kolesarskih tehnik, zato vožnja ostaja sproščena in igriva. Tu in tam podlago prekrije grušč ali odpadli storži, kar spustu doda še nekaj značaja in dinamike. Na bolj izpostavljenih odsekih je steza dodatno zavarovana z leseno ograjo in jeklenicami, a brez občutka pretirane zahtevnosti. Gre za enega lepših, hkrati pa tudi bolj dostopnih spustov, kar smo jih prevozili v teh krajih. Na portalu Trailforks je povsem upravičeno označen z modro barvo — kot srednje zahteven trail, primeren za kolesarje z nekaj izkušnjami. Približno petsto metrov predno prispemo do zaselka Piani di Là, pod sabo zaslišimo slap Cascate Rio Montasio. Če si ga niste ogledali na začetku ture, boste imeli novo priložnost že čez nekaj trenutkov. Ko se vrnete do pokopališča in parkiranega avtomobila, nikar ne ponovite naše napake — voda iz pokopališke pipe ni pitna.

Komentar

Opisana tura je prva med tistimi, ki smo jim prisodili najvišjo oceno za zanimivost, ne da bi bilo treba kolo potiskati, prenašati ali pri tem porabiti še zadnje atome moči. Toliko čudovitih razgledov na eni sami turi redko doživiš, prav tako pa ne tako tekočega in sproščenega spusta. Skratka — kratko, jedrnato in predvsem uživaško.