Krniško sedlo

Rezija nam je že ob prvem obisku, ko smo se odpravili proti Vrhu Planje, zlezla pod kožo. Podučili smo se, da občina Rezija obsega tako dolino reke Rezije, v rezijanščini Ta vilïke Wöde, kot tudi reke Učje. Na tokratnem kolesarskem izletu smo porečji obeh povezali v sicer naporen, a hkrati čudovit celodnevni izlet.

Stavoli Gnivizza

Ker se zmagovalnega konja ne menja, smo za izhodišče tudi tokrat izbrali vas Ravanca (Prato, 473 mnv). Poleg tega, da je Ravanca upravno središče Rezije, je tu tudi sedež in razstavni prostori Naravnega parka Julijsko Predgorje (Parco Naturale delle Prealpi Giulie). V gostišču Albergo Ristorante Alle Alpi smo si privoščili jutranjo kavo, avto pa tako kot ob predhodnem obisku pustili na bližnjem parkirišču. Po zdaj že dobro znanih serpentinah smo se spustili v dolino, prečkali potok Rezija in na drugi strani nadaljevali naravnost proti vasi Njiva (Gniva, 465 mnv). Po nepolnem kilometru vzpona prevozimo vas in se na hitro spustimo do glavne ceste, po kateri z vožnjo nadaljujemo proti zaselku Liščace (Lischiazze). Od tu, pa vse do planine Nizki vrh (Casera Nischiuarch) bomo kolesarili po trasi 7.etape italijanske romarske poti Camino Celeste, ki povezuje Oglej (Aquileia) in Višarje (Monte Lussari). Naklon ceste med vožnjo skozi vas Liščace, pa tudi na kilometru ki sledi, je prizanesljiv. Po dveh kilometrih vožnje ob strugi potoka Rio Barman pridemo do mosta, kjer se od ceste na desno odcepi steza Sentiero 739, s katero se bomo v nadaljevanju dodobra spoprijateljili. Ampak most omenjamo s povsem drugega razloga – od tu pa do sedla Krnica se namreč cesta postavi »na glavo«. Nič čudnega, da so vzpon na portalu Climbfinder uvrstili med »izvenkategornike« (Hors Categorie). Vzpon je sicer kratek, a neizprosen, saj naklon na najstrmejših sto metrih presega 23%. S sedla Krnica (Sella Carnizza, 1086 mnv) se na desno odcepi pešpot Sentiero 737 proti grebenu Mužcev (Monte Musi, 1878 mnv). Nadaljujemo z vožnjo in že po nekaj deset metrih spusta na levi strani ugledamo idilično planino Njivica (Stavoli Gnivizza). Sem so med pašno sezono prebivalci zaselka Njiva na pašo vodili živino. Nekoč. Med številnimi obnovljenimi planšarijami sta tudi dve, Baita al Taj in Baita al Botton d'Oro, kjer si bomo ob povratku privezali dušo.

Planina Nizki vrh

Sredi planote se od glavne ceste, ki se nadaljuje proti mejnemu prehodu Učja, odcepi cesta proti cerkvici svete Ane v Krnici (Chiesa di Sant'Ana, ali Sveta Anïna Zïrkwïza po rezijansko). Po manj kot kilometru vožnje po ozki asfaltni cesti pridemo do omenjene cerkve, ki smo jo mesec dni nazaj zviška občudovali med prečenjem grebena Skutnika. Z malce nelagodja smo se zazrli proti vrhu Monte Nische (1454 mnv), kamor smo se nameravali s kolesom na ramenih povzpeti po povratku na Krniško sedlo. Ampak, do tja je bilo še daleč. Po lepi gozdni cesti nadaljujemo dobrega pol kilometra, kjer se na razcepu držimo desne, na videz manj vožene ceste. V nadaljevanju se po čudoviti cesti tri kilometre komaj opazno vzpenjamo in z leve strani mestoma zremo proti Kaninu (2587 mnv), Črnemu Voglu (2422 mnv), Vrhu Laške Planje (2448 mnv), pa Veliki in Mali Babi ter sanjskemu grebenu Skutnika, ki smo ga prevozili nedolgo nazaj. Cesta se z razpotjem konča na izravnavi tik nad planino Nizki vrh (Casera Nischiuarch, 1182 mnv). Odsek, ki smo ga prevozili od sedla Karnica na portalu Trailforks imenujejo Casera Nischiuarch climb. Levi, precej zaraščen kolovoz se nadaljuje proti vrhu Monte Nischiuarch (1258 mnv), mi pa se držimo desnega kolovoza in že po nekaj metrih pod seboj uzremo kot iz pravljice lep travnik z obnovljeno planšarijo, v kateri se nahaja zatočišče Ricovero Casera Nischiuarch. V zatočišču je poleg kuhinje in šestih ležišč tudi vpisna knjiga ter žig romarske poti Camino Celeste. Sredi travnika, tik pod zatočiščem je razpotje.

Učja

Steza Sentiero 739, po kateri smo kolesarili vse od sedla Krnica, se nadaljuje proti zahodu v smeri prelaza Passso Tanamea, mi pa se držimo trase pešpoti Sentiero 739a, ki vodi proti planini Casera Polosa in naprej v dolino Učje (Uccea). Po trasi Sentiero 739a vodi modro obarvana kolesarska steza Casera Nischiuarch DH. Začetek spusta je obetaven, takoj pa, ko se steza spusti v hudourniško grapo enega od številnih pritokov potoka Rio Bianco, bo treba kolo mestoma prenesti. Nadaljevanje proti opuščeni planini Casera Polosa in naprej proti Monte Polosa (976 mnv) je ponovno lahkotno in sproščujoče. V okolici vrha Monte Polosa je pred leti med nevihto na stezo padlo večje število dreves, ki pa so bila vsa brez izjeme odstranjena. Po štirih kilometrih in pol vožnje od planine Nizki vrh, se Sentiero 739a proti strugi Učje nadaljuje po širokem kolovozu. Na eni od serpentin se nam odpre čudovit razgled na vas Učja in nad njo ležečo planino Casera Tanateloto. Preko manjšega betonskega mosta prečkamo reko in se po betoniranem kolovozu strmo povzpnemo do ceste Učja – Sedlo Krnica. Na nasprotni strani ceste se proti sedlu Predolina (Sella Pardulina, 1335 mnv), oziroma proti razpotju pod vrhom Kila (Monte Chila, 1420 mnv) vzpenja tehnično zahtevna steza Sentiero 732, mi pa se po cesti odpravimo proti Krniškemu sedlu.

Casera Nische

Tudi cesto z Žage proti sedlu Krnica je moč najti na portalu Climbfinder, le da so vzponu s te strani prisodili težavnost zgolj prve kategorije. Pa še to verjetno zaradi dokaj strmega začetka na slovenski strani meje. Na slabih sedmih kilometrih, kolikor nas čaka do sedla, bomo premagali le okoli štiristo višincev. Kolesarjenje po tej čudoviti cesti je v primerjavi z vožnjo z avtomobilom prav dolgočasno. Ker se na ozkem vozišču dve osebni vozili ne moreta srečati, nam je vožnja z avtom izpred nekaj let ostala v spominu kot precej stresna. Ko pridemo do planine Njivica (Stavoli Gnivizza), se še pred prvimi hišami na desno proti planini Casera Nische (1350 mnv), odcepi pešpot Sentiero 731. A predno smo zagrizli v to kislo jabolko, smo si le malo naprej, v Baita al Botton d'Oro, privoščili težko prigaran počitek in osvežitev. Kakor hitro so se nam povrnile moči, smo se vrnili do izhodišča steze Sentiero 731. Do ostankov planšarije na planini Nische smerokaz obljublja vsega skupaj 45 minut. Kar sploh ni tako slabo. Začetek izgleda sicer precej depresivno, a že takoj ko pridemo v gozd lahko krajši odsek poti celo prevozimo. Tudi v nadaljevanju je pot lepa, na večjem delu poraščena s travo. Spočit kolesar bi lahko lep kos poti navzgor opravil na kolesu. Na ramena si je bilo potrebno kolo oprtati le ob prečenju manjšega melišča, sicer pa smo med potiskanjem uživali v razgledih na dolino s cerkvico svete Ane v prvem planu. In natančno po tričetrt ure smo prišli do razcepa na planini Casera Nische.

Sentiero 734

Pri ostankih planšarije na planini Nische steza Sentiero 731 zavije desno v smeri Skutnika (Monte Guarda, 1730 mnv), mi pa pot nadaljujemo po Sentiero 734, na desno proti dolini reke Rezije. Oziroma po modro obarvanem »Casera Nische - Ta na Provalo - Oseacco« trailu. Šest kilometrov in skoraj devetstopetdeset višincev! Pa pojdimo po vrsti. Prvih nekaj sto metrov se komaj opazno vzpenjamo, ko pa pridemo globlje v gozd, se začnemo spuščati po ozki in precej izpostavljeni stezi. Na srečo je steza položna tako da brez težav pridemo do serpentin, kjer bodo resnično uživali le tisti z izpiljeno tehniko »front-pivot«. Serpentin sicer nismo šteli, so pa položne in varne. Če komu kaj pomeni – na poldrugem kilometru in slabih tristo višincih nas pripeljejo do idilične, obnovljene planšarije Provalo (995 mnv), kjer s slikovitega travnika uživamo v razgledih tako na okoliške hribe, kot tudi na rezijanske vasi v dolini. Prečenje travnika in prvih nekaj sto metrov spusta po gozdu je za učbenike, ko pa pridemo do soteske potoka Rio Potoch, vožnja ni več popolnoma samoumevna. Zaradi nemogoče podlage, delno pa tudi zaradi utrujenosti, smo na nekaj mestih raje sestopili s kolesa. Ko pridemo do lesene brvi čez Rio Potoch je težav konec. Le nekaj sto metrov naprej se steza prelevi v gozdno cesto, ki nas pripelje v vas Osojane (Oseacco, 506 mnv). Od tu se spustimo do mosta čez potok Rezija in se povzpnemo do parkirišča. In zasluženega piva v lokalu, kjer smo si zjutraj privoščili kavo.

Komentar

S prečenjem grebena med rezijanskim Skutnikom in sedlom Krnica pred mesecem dni se opisani izlet sicer ne more kosati, vsekakor pa imamo tudi v tem primeru opraviti z enim izmed lepših in zahtevnejših kolesarskih izletov.