Kremenjak

V trenutku ko smo izvedeli za junija 2023 dograjen bivak na slikovitem travnatem grebenu s pogledom proti Kvarnerju, notranjosti Istre in najvišjemu vrhu Učke obenem, smo bili odločeni da ga obiščemo. Vzpon na Kremenjak je bilo potrebno le še »zapakirati« v smiselno celoto.

Šušnjevica

Z Moščenic oziroma Lovrana smo se proti vrhu grebena Učke vzpenjali že tolikokrat, da smo sklenili poiskati alternativno pot z notranjosti Istre. Kot najprimernejšo smo izbrali cesto, ki se s Šušnjevice (48 mnv) strmo vzpenja proti prelazu Bodaj. Do Šušnjevice najlaže pridemo tako, da zapustimo avtocesto Pula – Reka na izvozu za Labin. Od cestninske postaje Vranja vozimo proti Labinu in po dvanajstih kilometrih zapustimo državno cesto na izvozu Letaj. Tik pred Šušnjevico je manjše pokopališče in še manjša cerkev sv. Silvestra, predvsem pa je pred cerkvijo obilo prostora. Če je v senci mogočnega hrasta še kaj prostora, si človek boljšega parkirišča res ne more zamisliti. Zapeljemo se proti središču vasi in pri cerkvi  sv. Ivana Krstitelja zavijemo ostro levo. Lajež krdela psov naj vas ne prestraši, spuščeni so namreč le človeku najbolj prijazni. Ostalih dvajset je (z nekaj sreče) priklenjenih. Pri zadnji hiši je asfalta konec, nadaljujemo po kamnitem, nesprijetem kolovozu.

Zahodno pobočje Učke

Že na samem začetku vzpona lahko uživamo v pogledu na zahodno pobočje Učke in najvišji vrh Vojak (1401 mnv). Dober kilometer od cerkve skrenemo desno, na manj zvožen kolovoz. V nadaljevanju smo imeli zaradi visoke trave kar nekaj težav z orientacijo, smo pa nekako le našli kolovoz, ki nas je pripeljal do zapuščene Raške proge.  Ker smo do proge prišli pred začetkom vzporednega kolovoza, ki vodi do ceste proti prelazu Bodaj, smo se nekaj sto metrov  preizkusili v vožnji po železniških pragovih. In bilo je kar zabavno. Ko smo prišli do nekdaj z zapornicami zavarovanega železniškega prehoda, nismo mogli skrivati razočaranja. Cesta po kateri se bomo v nadaljevanju vzpenjali namreč ni obetala najlagodnejše vožnje.  Zaobljeni kamni, vsi približno enake velikosti, ki popolnoma nesprijeti kolesu ne nudijo praktično nobenega oprijema. Spočetka si serpentine kar hitro sledijo. Na eni strani nam pogled seže vse od dimnika plominske termoelektrarne, panelov sončne elektrarne Kršan preko širnega Čepićkega polja vse do Boljuna, na drugi strani pa vidimo le greben Učke. Naklon je, razen v ovinkih, precej enakomeren in znaša okoli 10%. V ovinkih je cesta še bistveno bolj strma,  za povrhu je tam tudi podlaga najslabša. Izredno naporen vzpon si lajšamo z občudovanjem cvetočih grmičkov žajblja, ki nas z obeh straneh ceste spremljajo vse do vrha. Po petih kilometrih in skoraj petsto višincih pridemo do razcepa.

Bivak

Glavna cesta zavije ostro levo in se vzpenja proti prelazu Bodaj, mi pa nadaljujemo naravnost po položnejši, skoraj tri kilometre dolgi razgledni cesti. Kmalu zatem, ko se cesta obrne proti severu, drevje in grmičevje postaja vse redkejše. Čez razgledno planoto se vzpenjamo proti vrhu Brgud (906 mnv), tik pod katerim se naša cesta združi s tisto, ki vodi s sedla Bodaj. Držimo se desno in se povzpnemo do vrha grebena. Končno ugledamo Kvarner, Reko, pa otoka Krk in Cres. Cesta, ki zavije ostro levo je slepa in zaprta z zapornico. Dostop je  prepovedan, gre namreč za zavarovano območje kjer se nahaja krmišče beloglavih jastrebov. Na Hrvaškem veljajo za  ogroženo vrsto. Za zapornico se nismo kaj prida menili, saj je bil naš cilj ravno v nasprotni smeri. Okoli petsto metrov naprej smo že opazili obrise bivaka in se spustili po markiranem kolovozu. Po njem slednjem poteka Istarski planinarski put (IPP). Zadnjih nekaj metrov je kolo potrebno potiskati, se pa na vsak način izplača. Pred nami stoji edinstveno Planinarsko sklonište Kremenjak (847 mnv), ki ponazarja v gnezdo izvaljeno jajce. V osrednjem lesenem delu je prostora za do šest ljudi, tu sta tudi vpisna knjiga in žig. Po stopnicah se lahko povzpnemo na vrh bivaka, razgledi od tam so resnično brez primere.

Trpljenje

Od bivaka nadaljujemo pot proti jugu. Sprva se preko travnatega grebena nekaj sto metrov spuščamo po idilični stezi. Ob poti se srečujemo z lesenimi jajci različnih velikosti in oblik. Prelepo, da bi trajalo. Na razpotju, kjer se v dolino proti Moščenicam odcepi označena pešpot, se držimo trase IPP (tudi trasa Via Adriatica) naravnost proti deset minut oddaljenemu vrhu Kremenjak. Po ozki in pretežno kamniti stezici se pretežno vzpenjamo, večino časa ob kolesu. Na vrhu Kremenjak (827 mnv) je skrinjica z vpisno knjigo in žigom. Kar sledi bi težko opisal brez kletvic. Slab kilometer, pretežno sicer navzdol, ampak vožnje je le za vzorec. Če je bil kak krajši odsek pomotoma prevozen, ni bilo prave volje da bi se še povzpeli na kolo. Neoznačena, slabo shojena pot, ki se na višini 730 metrov odcepi desno proti kolovozu je bila prava odrešitev. Po precej zaraščeni stezi, ki poteka bolj kot ne po ravnem, smo končno prišli do kolovoza, po katerem smo se spustili do razpotja pod daljnovodom. Za razliko od našega zgodnjespomladanskega vzpona na Sisol, smo se tokrat držali levo in v smeri proti Šikovcu krenili po spodnji, povsem nerazgledni cesti. V tolažbo nam je bilo, da je nekaj krajša. Tik pod vrhom Šikovac (779 mnv) se trasi obeh cest ponovno združita, dobrih sto metrov naprej pa se cesta ponovno razcepi.

Plomin

Desni kolovoz smo spoznali dobra dva meseca nazaj, ko smo se vzpenjali na Sisol. Tokrat se držimo spodnjega, levega kolovoza. Po petsto metrih kolovoz preseka trasa pešpoti  LPP (Labinski Planinarski put). Na tem mestu se kolovoz razcepi in znova se držimo levega, spodnjega kolovoza.  Sledi poldrugi kilometer enkratnega  spusta »s pogledom na morje«. Na točki, kjer kolovoz zavije levo proti vasi Presunac, smo nameravali kolovoz zapustiti in nadaljevati po pešpoti proti zaselkoma Kušari in Kamnjari, pa je bila popolnoma preraščena. Zato smo se spustili proti Presuncu in glavni cesti Brseč – Plomin. Do slednjega nas je čakalo nepolnih devet kilometrov vožnje po glavni cesti. Sliši se veliko, a je naklon večinoma negativen in zato vožnja mine kot bi trenil. V Plominu bi si na južni fasadi cerkve sv. Jurija lahko ogledali enega najstarejših glagolskih spomenikov iz enajstega stoletja, a nas je po dvaintrideset kilometrih in več kot tisočdvesto višincih bolj kot to zanimala primerna osvežitev. Kot vedno, ko smo na teh koncih, smo se ustavili v restavraciji Dorina.

Grad Kožljak

Po počitku smo tik pod restavracijo zavili desno na ubijalsko strm, betoniran kolovoz, po katerem smo se spomladi spuščali s Sisola. Čaka nas več kot kilometer in pol vzpona  z naklonom okoli 13%. Da bo strmo in naporno smo vedeli, ampak da bo tako hudo, si pa niti v sanjah nismo prestavljali. V veliki meri ob kolesu smo prisopihali do razcepa, kjer se desno proti Sisolu odcepi slabši kolovoz. Ko smo se za silo nadihali, smo nadaljevali po boljšem kolovozu v smeri  proti Kožljaku. Vzpona pa še kar ni bilo konec. Čez približno tristo metrov smo prišli do prevoja, od koder se vidi vrh Učke. Sledi krajši spust pa zopet vzpon, cesta postaja vse širša. Dober kilometer od omenjenega odcepa proti Sisolu, makadamska cesta zavije levo v dolino (na kartah je vrisan kolovoz, v resnici pa gre za široko makadamsko cesto), mi pa nadaljujemo po desnem kolovozu proti Katunu. Kolovoz deluje precej zapuščen, na velikem delu je močno načet od padavinske vode. Kanali sredi kolovoza so ponekod globoki več kot pol metra, na teh delih je varneje sestopiti s kolesa. Na delu, kjer kolovoz oblikuje črko U, pred seboj za trenutek uzremo mogočno steno Šikovca, pol kilometra naprej pa pridemo do asfaltne ceste, po kateri se spustimo skozi Katun. Katun je zaselek, ki je sodeč po napisih na hišnih številkah del vasi Kožljak. Po ostrem levem ovinku poiščemo kolovoz, po katerem poteka trasa markirane steze št. 716 in nas bo pripeljal do ostankov gradu Kožljak. Nekje sredi poti se levo proti dolini odcepi markirana steza št. 717, imenovana »Jadrankin put«. Le malo naprej v daljavi pred seboj že opazimo ostanke kamnitih zidov. Poldrugi kilometer od Katuna,  tik pod gradom Kožljak pridemo do skrinjice z vpisno knjigo in žigom. Prva zgradba, do katere se povzpnemo po strmih stopnicah se ponaša s hišno številko Kožljak 98 in sploh ne izgleda zapuščena. Malo višje se nahajajo ostanki romanske cerkve Sv. Hadrijana, še višje pa stojijo ostanki obzidja iz 11. stoletja. Ogled gradu Kožljak je prava popestritev.

Pijana proga

Nekaj sto metrov nižje v zaselku Zagrad pripeljemo do asfalta. Z vožnjo nadaljujemo mimo pokopališča in cerkve sv. Križa. Na ovinku pod cerkvijo prečkamo Raško progo in v zaselku Faldovija pridemo do ceste, po kateri se bomo vračali proti izhodišču. Dober kilometer naprej, v zaselku Ravnice nas slabo viden napis usmeri desno proti naslednji zanimivosti, ki se ji na poti nikakor ne smemo odreči. Po strmem, kamnitem kolovozu se povzpnemo do »Pijane proge«. Opuščena železniška proga se je na tem delu zaradi posedanja terena dodobra ukrivila in nagnila in res ne deluje najbolj trezno. Po ogledu se vrnemo nazaj na cesto in nepolnih sedem kilometrov kolesarimo ob robu Čepićkega polja, ki je bilo do začetka 20. stoletja še Čepićko jezero. Med potjo peljemo skozi vasi Jasenovik in Novo vas ter se končno vrnemo v Šušnjevico.

Komentar

Če bi bilo prečenje grebena Kremenjaka za spoznanje manj zahtevno, bi o opisanem izletu lahko govorili v superlativih. Kljub vsemu lahko rečemo, da gre za nadpovprečno lepo turo, ki bo ostala v spominu po izredno zahtevnem vzponu, ekstravagantnem bivaku na Kremenjaku, gradu Kožljak, Raški progi in še bi lahko naštevali.