Kotor

Verjeli ali ne, vzpon po znamenitih razglednih serpentinah s srednjeveškega Kotorja proti gorskemu masivu Lovćen, je bil med tokratnim kolesarskim izzivom zgolj »kolateralna škoda«. In kaj je za kolesarja lahko bolj privlačno od ceste, ki je kot del kotorske regije od leta 1979 na Unescovem seznamu svetovne naravne in kulturno-zgodovinske dediščine? Spust po stezi Krstac – Kotor, seveda! Dolga stoletja je bila ta kultna pot glavna povezava med osrednjo Črno goro in Boko Kotorsko. Tako imenovano »pot proti nebu« so prehodile številne pomembne osebnosti, nedvomno pa je najbolj znano poslednje potovanje na smrt bolnega vladike in pesnika Njegoša, ki so ga Črnogorci na rokah nosili nazaj v rojstno vas Njeguši, nato pa še do Cetinja.

Panoramska cesta

Izbira parkirišča Benovo, se je neglede na visoko urno postavko izkazala za precej posrečeno potezo. Nahaja se namreč neposredno pod zaključnim delom spusta in tako smo se ob povratku izognili stresni vožnji po prometno sila kaotičnih ulicah Kotorja. Kljub zgodnji jutranji uri, ali pa morda prav zato, smo se po glavni obalni cesti mimo starega mestnega jedra le s težavo prebili do mestne četrti Škaljari, kjer smo zapustili glavno cesto proti Budvi in zavili desno proti Cetinju. Od tu naprej je bil promet le še gost in ne več popolnoma neznosen. Od krožišča v Škaljarih do razcepa pri ostankih srednjeveške trdnjave Trojica (231 mnv) na istoimenskem prevoju, nas čaka poltretji kilometer konkretnega vzpona. Ko pridemo do razcepa, se držimo levo v smeri Cetinja in že smo na panoramski cesti Njeguši – Krstac – Kotor. Zgrajena je bila leta 1891 v času vladavine kneza Nikole Petrovića in velja za enega najimpresivnejših infrastrukturnih podvigov tistega obdobja. Naj se sliši še tako čudno, vzpon ki nas na šestnajstih kilometrih preko petindvajsetih serpentin popelje proti gorskemu masivu Lovćen, je vse prej kot naporen. Naklon je ves čas povsem enakomeren in ne presega petih odstotkov. Če temu dodamo še nekaj obveznih postankov za uživanje v razgledih na znamenito srednjeveško obmorsko mesto, namesto klasičnega kolesarskega vzpona dobimo slikovit turističen izlet. Edina stvar, ki je na trenutke moteča je gost promet. Cesta je kljub starosti in dejstvu, da je pod zaščito UNESCO kot del kulturno zgodovinske kotorske krajine še vedno ena glavnih prometnih povezav med Kotorjem in osrednjo Črno goro. Kako stresna je vožnja po tej cesti z avtom, smo se prepričali dan poprej, ko smo se s Cetinja spuščali proti Kotorju. Medtem, ko večji del trase ne omogoča niti srečanja dveh osebnih vozil, boste tu srečali zavidljivo število avtobusov s turisti, pa avtodomov ter neskončne vrste motoristov.

Lovćen

Kot je verjetno moč razbrati s povedanega, nas vzpon do zaselka Žanjev Do in restavracije Nevjesta Jadrana, kjer se prične spust proti morju, ni kaj prida utrudil. Z vožnjo smo zato nadaljevali še dober kilometer do sedla Krstac (937 mnv), kjer se na desno odcepi obnovljena, široka cesta proti Cetinju. Že po nekaj deset metrih prestopimo mejo Narodnega parka Lovćen, za kar je potrebno odšteti tri evre po osebi. Naš namen ni bil povzpeti se na katerega izmed dveh najvišjih vrhov pogorja Lovćen, in sicer najvišji Štirovnik (1748 mnv) in malo nižji Jezerski vrh (1657 mnv) z Njegoševim mavzolejem na vrhu, čeprav do njiju vodi povsem spodobna cesta. Preveriti smo hoteli kako izgleda najnovejša turistična pridobitev Lovćena, leta 2023 dograjena kabinska žičnica, ki se iz kraja Dub v občini Kotor povzpne do vrha Kuk (1348 mnv). In nismo bili presenečeni. Kot večina drugih turističnih novogradenj v Črni Gori je tudi center na vrhu Kuk dimenzioniran za masovni dotok turistov, ki jih s križarkami dnevno dovažajo v kotorsko pristanišče. Z vprašanjem, ali adrenalinski vlak smrti sodi v narodni park, pa naj se ukvarjajo za to poklicani. Kakorkoli, od razcepa na sedlu Krstac do vrha kabinske žičnice smo na nepolnih sedmih kilometrih premagali dobrih štiristo višincev, potem pa se po isti poti vrnili do Nevjeste Jadrana.

Pot proti nebu

In se med potjo vse bolj vročično ukvarjali z vprašanjem, kako zahtevna bo »pot proti nebu«. Oziroma v našem primeru pot proti morju. Steza je nastala na ostankih stare rimske poti, ki se začne v bližini severnih mestnih vrat, v kanjonu reke Škurda. Gre za del mesta zunaj obzidja, imenovan Tabačina, kamor so v 18. in 19. stoletju Črnogorci s konji ali osli, pogosto tudi na lastnih hrbtih, prinašali svoje kmetijske pridelke, za dobljeni denar pa kupovali potrebščine, ki jih sami niso proizvajali. Na spletnem portalu Trailforks se ta spust imenuje Kotor DH in je označen s črno barvo. Začetek ni ravno najbolj obetaven, saj je podlaga gruščasta in popolnoma nesprijeta. Zato pa je naklon dokaj prizanesljiv. Globje ko prihajamo v borov gozd, boljša je podlaga, ob nespremenjenem naklonu spust postaja vse bolj zabaven. Po številnih serpentinah se pripeljemo do razpotja na izravnavi imenovani Praćište (612 mnv). Izravnava je bila počivališče Črnogorcev na poti s Kotorja proti domu. Tu je tudi izjemna razgledna točka, ki ponuja nepozaben razgled na Kotor in večji del Kotorskega zaliva. Nekaj sto metrov naprej pridemo do številnih, z umetelno obdelanimi kamni utrjenih serpentin, ki so ena nad drugo dobesedno vklesane v steno. Človek enostavno ne more najti primernih besed, da bi opisal kako veličasten je pogled na to izjemno delo človeških rok. Spust po serpentinah še zdaleč ni tako nevaren, kot je videti na slikah. Pot je namreč povsod dovolj široka, tako da ob popolni zbranosti kolesar praktično nikjer ne bi smel biti izpostavljen zdrsu ali padcu. Vsekakor pa je zelo zahtevna pretežno kamnita podlaga, ki pa je na srečo bistveno bolje sprijeta kot v zgornjem delu. Seveda ne pričakujte, da boste na stezi sami. Pohodniki so tu zelo pogosti in temu primerna naj bo tudi vaša vožnja. Prav tako se ne prepustite uživanju v dih jemajočih razgledih med vožnjo. V spodnji tretjini spusta nas pot vodi v bližini danes skoraj zapuščenega zaselka Špiljari, praktično nevidnega zaradi mestnega obzidja. V vasi živi le še ena družina. Od odcepa za zaselek Špiljari (240 mnv), kjer je tudi manjše zatočišče, pa vse do konca spusta je podlaga povsem nezahtevna. Čisto prehitro se znajdemo pri stari zapuščeni hidroelektrarni, prečkamo potok Škudra in se po ulici Tabačina spustimo do parkirišča.

Komentar

Kot rečeno v uvodu – če je vzpon po razglednih serpentinah s seznama Unescove svetovne dediščine nečemu zgolj predigra, mora biti tisto kar sledi res izjemno. Spust po »poti proti nebu« je vsekakor izjemen. Več kot izjemen!