Jepca

Poleti 2013 je na gozdni cesti, ki iz Belce vodi proti sedlu Jepca, prišlo do večjega kamnitega podora. Do septembra naslednjega leta so cesto uspeli sanirati. Pet let kasneje pa se je proti potoku Belca zvalilo novih dvajset tisoč kubičnih metrov materiala in od takrat je cestna povezava med Belco in planino Jepca prekinjena. Ker smo o zanimivi turi na sedlo pod Kepo slišali in prebrali že marsikatero zgodbo, smo sklenili poiskati alternativno pot. Opisana različica je logistično sicer za odtenek zahtevnejša, ne gre namreč  za krožno turo, zato pa prav nič manj zanimiva. Prej nasprotno. Jutranjo kavo si privoščimo ob jezeru v sosednji Avstriji, pivo po napornem izletu pa na obali domačega jezera.

Faak am See

Najprej je bilo treba poiskati žrtev, ki nas bo peljala čez Korensko sedlo, se vrnila v Kranjsko goro in naš avto pustila na parkirišču ob jezeru Jasna. Še so dobri ljudje na tem svetu, in vse na kar smo morali misliti so bili rezervni ključi. Izpred kopališča ob Baškem jezeru (Faaker See)  smo se odpravili proti železniški postaji. Podvoz pod železniško progo nam omogoči, da na drugi strani po Faakerseestrasse  pot nadaljujemo proti  zaselku Ranitz. Ko pridemo v Ranitz se držimo levo in se po ulici Karawankenweg zapeljemo dobrih tristo metrov do križišča, kjer sledimo oznakam za Altfinkenstein. Po dveh kilometrih zmernega vzpona prečkamo potok Rožca (Rotschitzabach), kjer cesto prečka Latschacher Trail – T29, ena izmed osemindvajsetih urejenih gorskokolesarskih stez v okolici Baškega jezera, združenih v sistemu »Lake-Bike«. S konkretnim vzponom nadaljujemo še približno kilometer, ko se na ostri serpentini  na desno odcepi cesta proti ostankom gradu Finkenstein. Bivša graščina je preurejena v prizorišče številnih kulturnih in turistično kulinaričnih dogodkov (Burgarena Finkenstein). Na razcepu dvesto metrov naprej se držimo spodnje, leve ceste. Glavna se nadaljuje proti gostišču Baumgartnerhof, pa tudi do izhodišča za večino omenjenih kolesarskih trailov je potrebno nadaljevati po tej cesti. Želja po zabavi nas je močno vlekla na desno, a smo premagali skušnjavo in po ozki asfaltni nadajevali cesti še petsto metrov, do s soncem obsijane jase, kjer se na desno odcepi  makadamska cesta proti sedlu Annahüttensattel (1580 mnv).

Annahüttensattel

Na razcepu smo že od daleč opazili znak za prepoved vožnje s kolesom. Resno? Ko smo prišli bliže in si s pomankljivim znanjem nemškega jezika za silo raztolmačili vsebino besedila pod znakom, smo pomirjeni nadaljevali z vzponom. Prepoved vožnje s kolesom nastopi uro pred sončnim zahodom in traja do ure po vzhodu sonca. Da imajo veverice miren spanec. Do sedla nas čaka devet kilometrov in dobrih sedemsto višincev. Delno po isti trasi poteka tudi Alpe-Adria trail, krožna etapa št. 7 (Kranjska Gora-Faaker See-Baumgartnerhöhe). Med potjo se nam je porodilo kar nekaj domislic v povezavi z znaki za prepoved vožnje s kolesi. Roko na srce, več kot tu jih še nismo videli. Recimo tale: »Katerih prometnih znakov je v Avstriji največ?  Ali pa: »Znake za prepoved vožnje s kolesi smo na poti proti sedlu nehali šteti pri številki trideset. Pa še na tretjini poti nismo bili!« Pa vendar, če kolesar tu dosledno upošteva znake, ne bo zašel s prave poti, kljub neštetim bolj kot ne enakovrednim odcepom. Po približno petih kilometrih vožnje, ko se cesta za trenutek prevesi navzdol, na levi strani nad seboj uzremo mogočni vrh Kepe (Mittagskogel, 2143 mnv).  V dolini med potjo nekajkrat opazimo Baško jezero. Na zadnji serpentini, dobrih petsto metrov pred sedlom Annahüttensattel in tik pod vrhom Jepca (Jepza, 1610 mnv), se prvič dotaknemo državne meje. Tu se na desno spušča steza proti sedlu Jepca (Jepzasattel, 1438 mnv). Brez večjih naporov pridemo do sedla Annahüttensattel (1580 mnv). Od tu je na desno, neposredno po državni meji speljana markirana steza proti vrhu Jepca, na levo pa se vzpenja steza proti Kepi.  Zavijemo levo in se mimo bivaka na slovenski strani meje povzpnemo do ostankov nekdanje Anine koče (Annahütte). Koča je bila zgrajena leta 1885. V politično razburkanem času po koroškem plebiscitu je bila novembra 1920 požgana. Kmalu zatem so jo obnovili, a ne za dolgo, saj so jo nacisti leta 1944 ponovno uničili.

Planina Grajšca

Vrnemo se do sedla in se pričnemo spuščati po gozdni cesti na slovensko stran. Cesta je lepo speljana, je pa vsekakor že videla boljše čase. Na skoraj pet kilometrov dolgem spustu do mosta čez Belco, se nam mestoma odpirajo pogledi proti Julijcem. Na drugi strani betonske brvi čez Belco se cesta razcepi. Leva cesta je tista, zaradi katere smo izhodišče izleta prestavili v sosednjo državo, zato se držimo ožje, desne ceste. Pa čeprav se bo potrebno ponovno vzpenjati. Do planine Mikulovica (1389 mnv), od koder si piramidasti vrh Kepe ogledamo še z južne strani, nas čakata slaba dva kilometra vzpona s konkretnim, deset odstotnim naklonom. Do sedla med Mojstrovico (1816 mnv) in Tišlerico (1757 mnv) so nam ostali še trije kilometri vožnje. Cesta v nadaljevanju je za odtenek položnejša, z vsakim metrom ožja in bolj poraščena z nežno travo. Zadnjih nekaj sto metrov pred sedlom (1641 mnv) od ceste ostane le še ozek kolovoz, kjer vožnjo dodatno otežujejo kupi odkrušenega kamenja. S sedla okoli vrha Tišlarice proti Veliki Trati (1645 mnv) vodita dve stezi. Leva, bolj uhojena se je izkazala za primernejšo. Prvih tristo metrov bomo kolo pretežno potiskali, temu pa sledi kratek, a izjemno lep spust do sedla Velika Trata med Tišlerico in Grajščico (1760 mnv). S sedla se proti zahodu spušča prostrana, z gosto zeleno travo in čudovitimi macesni poraščena dolina. Na severovzhodni strani sedla smo poiskali travnato stezo proti planini Grajšca in po štiristo metrih, ko smo se končno »prerinili« iz gozda, z desne strani ugledali vrh Kresišča  (1839 mnv). Pod seboj pa čudovito živo zeleno gorsko dolino, kjer so se pasle številne krave. Dosegli smo najvišjo točko izleta (1716 mnv).

Srednji vrh

Spust spočetka poteka po dobro uhojeni stezi, ki z metra v meter postaja slabše vidna. V nadaljevanju se zato bolj kot ne po občutku spuščamo proti dnu doline, kjer z leve strani končno opazimo travnat kolovoz. Bolj ko se kolovoz spušča proti gozdu, bolj klavrn postaja. Na ostrem levem zavoju se kolovozu pridruži steza, ki se spušča z Velike Trate. Ta je bila nekaj časa »v igri« za spust proti dolini, pa smo se na srečo odločili prej povzpeti na planino Grajšca. Na srečo zato, ker steza z Velike Trate ne deluje najbolj prevozno. Kakorkoli, kolovoz postaja vse boljši in širši, zato se brez težav spustimo do Koče za Lepim vrhom (1278 mnv). Od koče sledi spust po gozdni cesti, ki visoko nad potokom Hladnik prečka divje grape številnih pritokov in po štirih kilometrih končno pripelje do Srednjega Vrha (961 mnv). Potem ko prečkamo potok Jerman in na levi strani zagledamo bivši mladinski počitniški dom, ta danes (žal) sliši na ime »Chalet Sofija«, zavijemo ostro desno na traso prve etape Juliana traila. Tik za tem, ko se ji čez nekaj sto metrov, neposredno nad kmetijo Smolej z desne strani pridruži še Alpe Adria trail, zapustita cesto (ta se nadaljuje proti kmetiji Jurež) in se začneta spuščati po imenitnem kolovozu proti Kranjski gori. Po tem delu smo se enkrat že spuščali, in sicer pred petnajstimi leti z Blekove planine. In v tem času se ni kaj dosti spremenilo. Do reke Save se spuščamo slaba dva kilometra, z izjemo nekaj krajših odsekov je spust zabaven in tehnično povsem nezahteven. Takoj ko prečkamo Savo, zavijemo desno na lep kolovoz in ob reki kolesarimo proti Logu. Tu smo si vzeli malo »umetniške svobode« in jo kar mimo golf igrišč mahnili proti Čičaram. Od tu do Jasne pa je le še lučaj.

Komentar

Že iščemo novo žrtev, ki nas bo skupaj s kolesi »dostavila« v Bače. Vsekakor vredno ponovitve!