Hudournik

Izlet, na las podoben tistemu, ki ga Paternu opisuje v Strmih kolesnicah in ga je poimenoval Stržnikarjev vrh. Medtem, ko se je Paternu proti Oblakovem vrhu vzpenjal po glavni cesti, smo mi že zelo zgodaj zavili na gozdno cesto proti razpotju pod Vrhovcem. Predvsem pa smo izletu dodali vzpon na 1148 metrov visoki Hudournik, ki velja za najlepšo razgledno točko Vojskarske planote. In še kakšna razlika bi se našla...

Oblakov vrh

Prostorno parkirišče pred podružnično osnovno šolo v Dolenji Trebuši (189 mmnv) je samevalo. Kaj tudi ne bi, bilo je pusto sobotno jutro in čas šolskih počitnic. Prečkali smo Hotenjo in se na glavni cesti Čepovan – Gorenja Kanomlja držali desno v smeri Kanomlje. Nadaljevali smo med hišami in po slabem kilometru zavili levo na ozko vzporedno cesto proti Hotenji, speljano tik nad levim bregom istoimenskega potoka. Komaj opazno se vzpenjamo, ko po približno treh kilometrih vožnje pri domačiji s hišno številko Dolenja Trebuša 111 (zaselek Log) zapustimo cesto, zavijemo levo in zagrizemo v precej strm klanec. Prevozimo komaj dva ovinka in že pridemo do naslednje domačije, kjer je asfalta konec. Od tu do razpotja pod Vrhovcem (716 mnv) nas čaka skoraj štiri kilometre vzpona s povprečnim naklonom nekaj manj kot 10%. Relativno ozka, mestoma tudi načeta gozdna cesta se vzpenja preko številnih serpentin, s pogledi proti dolini je precej skopa. Kilometer pred omenjenim razcepom se peljemo mimo imenitne, a žal zapuščene, s kamna zidane kmečke hiše. S podobnimi se bomo v nadaljevanju še srečevali. Ko pod Vrhovcem pridemo do ceste, ki s Plešarskega vrha vodi proti Oblakovem vrhu, se držimo desno v smeri slednjega. Že po sto metrih iz gozda prikolesarimo na idilično travniško planoto. Na desni strani je porasli Vrhovec, na levi pa v daljavi občudujemo vrhove Bohinjske skupine. Po čudoviti makadamski cesti se nekaj sto metrov spuščamo, ko tik pred domačijo pod Utrškim vrhom peščeno podlago zamenja asfalt. Do odcepa proti Robu se vzpenjamo, nakar se poldrugi kilometer spuščamo. Vse dokler se na ostri desni serpentini ne priključimo glavni cesti iz Dolenje Trebuše. Do prelaza Oblakov vrh (721 mnv) je ostalo le še sedemsto metrov sprejemljivega vzpona. Na prelazu se znajdemo sredi prelomne cone idrijskega preloma. Z ene strani občudujemo dolino Hotenje, medtem ko se nam na drugi odpirajo nepozabni pogledi po dolini Kanomlje. Idrijski prelom je eden največjih prelomov v Južnoalpskem prostoru, v Slovenijo pride iz Rezije, poteka po dolini Učje, Soče, Idrijce, Hotenje in Kanomljice, skozi Idrijo in Godovič, čez Planinsko, Cerkniško in Babno polje do Prezida in naprej na Hrvaško.

Vojskarska planota

Tik pod vrhom prelaza zavijemo desno, na gozdno cesto proti Vojskem. Sledi enakomeren vzpon po imenitni gozdni cesti, ki nam na trenutke postreže z enkratnimi razgledi na dolino Hotenje in Bohinjsko skupino v ozadju. Ko po nepolnih štirih kilometrih iz gozda pridemo na plano, prikolesarimo do razcepa. Glavna cesta se naravnost nadaljuje proti Stržnikarjevemu vrhu in naprej proti Gačniku, mi pa se držimo levo in krenemo po slabši gozdni cesti. Do idilične travnate planote (Medved) in opuščene domačije s hišno številko Vojsko 80, nas čaka kilometer konkretnega vzpona. Pri domačiji zavijemo levo na markiran kolovoz proti vrhu Hudournika. Do izravnave pod vrhom je dobrih tristo metrov, z nekaj dobre volje jih lahko v celoti prevozimo. Hudournik (1148 mnv) je z naskokom najlepša razgledna točka Vojskarske planote, na vrhu sta žig in vpisna knjiga. Predvsem pa se nam od tu odpre pogled na omenjeni Idrijski prelom vse do do Mosta na Soči,  na Šentviško planoto, v ozadju pa si z leve sledijo Matajur, Kobariški stol, Kanin, Rombon, Mangart, Krn, Tolminski migavec, Vogel, Triglav, Rodica, Črna prst, Porezen, Ratitovec, za njim Karavanke in Storžič, pa Blegoš ter skrajno desno Kamniško Savinjske Alpe. Neposredno pod nami, štiristo metrov nižje je Oblakov vrh, na katerega bi lahko vrgli kamen. Čez travnik se spustimo po zgornji veji označene Idrijsko-Cerkljanske pohodne poti, ki nas pripelje do ceste, le kakšnih dvesto metrov naprej od domačije, kjer smo maloprej zapustili cesto in se povzpeli proti vrhu. Preko idiličnih travnikov, bolj ali manj po ravnem nadaljujemo proti Vojskem. Že po kilometru vožnje na levi strani zagledamo nevsakdanje partizansko pokopališče Vojščica. Obdano je z nizkim zidom, nagrobni kamni  v obliki svinčenk pa nosijo imena pokopanih tristopetih partizanov, padlih aprila 1945. Malo naprej od pokopališča se začne asfalt. Kljub temu, da domačije ne kažejo pretiranih znakov življenja, so travniki na planoti, vsi brez izjeme zgledno pokošeni. Prekolesarimo Ogalce  kjer lahko občudujemo mogočne kmečke hiše, naslednji trenutek pa že prikolesarimo do prvega odcepa proti Partizanski tiskarni Slovenija. Na Logu, tik pred drugim odcepom proti tiskarni, zavijemo ostro desno proti domačiji Za Robom.

Gačnik

Čudovita gozdna cesta nas vodi čez idilične gorske travnike, ko po poldrugem kilometru vožnje prikolesarimo do domačije Za Robom. Tik za domačijo cesta zavije ostro levo in se malo naprej konča. Se pa v ovinku od ceste odcepita dva, sprva vzporedna kolovoza. Odločili smo se nadaljevati po levem, na videz precej bolje vzdrževanem kolovozu. Ta vodi proti vrhu Gačnika (994 mnv) a se, tako kot je vrisano na kartah, še pred vrhom slepo konča. Vrnili smo se do ceste in krenili po spodnjem, dodobra zaraščenem kolovozu, ki nas spočetka ni navdajal s pretiranim optimizmom. O tem, da že dolgo ni bil v uporabi priča gosta visoka trava, pa tudi več kot meter visoke smreke, ki rastejo na vozišču. Na zadnjem delu dober kilometer dolgega spusta se je kolovoz zaradi spravila lesa pokazal v čisto novi luči. Mnenja o tem, kateri del je optimalnejši za vožnjo, so bila deljena. Pri mogočni domačiji Gačnik, preurejeni v turistične namene, se ponovno znajdemo na cesti. Držimo se levo, na desno stran se cesta vzpenja proti Stržnikarjevem vrhu (1024 mnv). Tik za tem, ko prečkamo potok Gačnik, se na razpotju držimo desno v smeri Gorenje Trebuše.  Po kilometru vožnje od omenjenega razpotja pridemo do domačije Brdar, kjer nas od zoba časa načet smerokaz usmeri proti tristopenjskem Brdarjevem slapu z višino kar sedemnajst metrov. Le kakih sto metrov nižje, se nahajata še dva slapova. Soteska sprva skromnega potoka Gačnik se je v nadaljevanju očitno dodobra razživela. Na razdalji dobrih štirih kilometrov in višinski razliki približno petsto metrov najdemo kar enajst večjih slapov. Po ogledu slapov se vrnemo do ceste in nadaljujemo s spustom. Kaj kmalu pod seboj uzremo sotesko Trebuščice in Trnovsko planoto, ki se vzpenja nad njo. Po približno treh kilometrih makadamsko podlago zamenja asfaltna, po kateri s spustom nadaljujemo proti Gorenji Trebuši, naselju razmetanem po slemenih nad dolino Trebuščice. V središču vasi, nekaj sto metrov naprej od župnijske cerkve svetega Frančiška Ksaverija, oziroma natančneje pri spomeniku padlim borcem NOB pridemo do razpotja, kjer se držimo desno v smeri Dolenje Trebuše in Čepovana. Cesta na levo se vzpenja proti Vojskem, od koder se nadaljuje proti Idriji.

Trebuščica

Po kilometru spusta, tik za mostom čez Trebuščico se na levo odcepi cesta proti Čepovanu, mi pa nadaljujemo z vožnjo po soteski Trebuščice. Dva kilometra nižje peljemo mimo M'kcove grape. Tik pod cesto si lahko ogledamo manjši slap, medtem ko je pot globje v sotesko nevzdrževana in praktično preraščena. Še kilometer nižje, nas slabo vidna tabla povabi na ogled Podkobilškega mosta. Kolesa je najbolje pustiti ob cesti in se peš spustiti proti dnu struge. Še kako se izplača. Čudovit kamniti lok visoko nad gladino potoka je res prava paša za oči. Na vroč poletni dan, se je tu mogoče tudi osvežiti, saj je tik pod mostom prav simpatičen tolmun. Vrnemo se do ceste in z vožnjo nadaljujemo proti domačiji Krtovše, kjer se v Trebuščico z desne strani izliva potok Pršjak, znan po sedemindvajset metrov visokem slapu v Sopotih, najvišjemu slapu na teh koncih. Tudi na naslednjo zanimivost ni treba dolgo čakati, saj že po dobrem kilometru vožnje naletimo na smerokaz, ki nas popelje proti Žveplovem izviru. Ker je izvir na nasprotnem bregu Trebuščice, boste morali sezuti čevlje in potok prebresti, če si ga boste želeli ogledati od blizu. Resnici na ljubo, videli ne boste prav veliko, ga boste pa prav gotovo zavohali. Gre namreč za izvir podzemne vode z visoko vsebnostjo vodikovega sulfida. Ta je v vodi slabo topen in ob stiku z zrakom hitro uhaja iz nje. In opozarja nase z značilnim neprijetnim vonjem. Približno petsto metrov naprej nas čaka naslednja znamenitost. Pritok imenovan Bele vode. Iz jame nedaleč od ceste naj bi tekla povsem bela voda, a nam tega ni uspelo preveriti, saj je bila okolica povsem preraščena z robidovjem. V nadaljevanju kolesarimo mimo mesta, kjer se v Trebuščico izliva  potok Gačnik, tega smo bolje spoznali v njegovem zgornjem toku, dokler končno ne prispemo v Dolenjo Trebušo.

Komentar

Nepričakovano lep kolesarski izlet. Poleg čudovitih razgledov z vrha Hudournika in sproščujočega kolesarajenja po idilični Vojskarski planoti, smo na povratku povsem nepričakovano naleteli na čudovite slapove na Gačniku ter celo vrsto znamenitosti ob potoku Trebuščica. Poučno in romantično!