Buzet

Istra je postala stalnica na repertoarju naših poznojesenskih, zimskih in zgodnjespomladanskih kolesarskih izletov. Tam je skoraj vedno nekaj stopinj topleje kot doma, kadar pri nas vztraja megla, tam pogosto sije sonce, če pa vremensko sliko pokvari premočna burja, se takšnim dnem ob pomoči zanesljivih vremenskih napovedi brez težav izognemo. Na poti domov se skoraj praviloma ustavimo v starem mestnem jedru Buzeta. Na terasi lokala Melody si privoščimo kavo ali pivo in ob pogledu čez mestno obzidje opazujemo, kako sonce zahaja nad dolino reke Mirne. Po povratku s Kremenjaka konec decembra smo na tej isti terasi kar tekmovali v naštevanju zanimivosti, ki jih ponuja okolica Buzeta. Tu je ena najlepših pohodniških poti v Istri, Pot sedmih slapov, izvir Mirne v Kotlih, Hum, ki velja za najmanjše mesto na svetu, pa Draguč, znan tudi kot istrski Hollywood. Ne gre pozabiti niti na spustaško progo DH Buzet, ki se strmo spušča z vzpetine nad levim bregom Mirne. Zanimivosti je seveda še precej več, a že naštete bi težko stlačili v en sam celodnevni izlet. Zato ni trajalo dolgo, da se je porodila zamisel o novem obisku teh krajev.

Buzet

V Buzetu sledimo smerokazom, ki nas usmerjajo proti staremu mestnemu jedru. Na parkirišču pri mestnem pokopališču, tik pod obzidjem, se skoraj vedno najde kakšno prosto mesto. Le dvesto metrov in en ovinek naprej že skozi Vela vrata, glavni vhod v staro mestno jedro, vstopimo v mesto, ki je bilo poseljeno že v prazgodovini, svojo današnjo podobo pa je dobilo v času beneške nadvlade. Takoj za leta 1547 zgrajenimi Velimi vrati se skoraj zaletimo v teraso cafe bara Melody, kjer si privoščimo odlično jutranjo kavo. Po ulici Petra Flega nadaljujemo proti župnijski cerkvi blažene Device Marije, nato pa se držimo levo v smeri mestnega muzeja. Po kratkem spustu po ozki ulici Josipa Ivančića zavijemo levo proti Malim vratom, skozi katera zapustimo staro mestno jedro. Za obzidjem se po strmem peščenem kolovozu spustimo v dolino. Ko dosežemo prve hiše, zavijemo desno in s spustom nadaljujemo proti glavni cesti, kjer se držimo v smeri proti Lupoglavu. Sledijo štirje kilometri monotonega vzpona po dokaj prometni cesti, ko prispemo do odcepa za Cunj. Ko po poldrugem kilometru vožnje pridemo do zadnjih hiš, je ceste konec in nadaljujemo po izredno grobem kolovozu. Na srečo vse skupaj ne traja prav dolgo, saj že po petsto metrih pridemo do široke madakamske ceste, kjer se držimo desno.

Pot sedmih slapov

Po slabem kilometru vožnje po prašni cesti pridemo do razcepa, kjer cesto zapustimo in zavijemo levo na traso v uvodu omenjene Poti sedmih slapov. Naj vas pri tem ne zavedejo modro-bele markacije. Na Hrvaškem namreč ne označujejo kolesarskih ali večnamenskih poti, kot smo vajeni v Sloveniji. Na spletni strani Hrvaške planinske zveze smo izvedeli, da modro-bele oznake označujejo poti do jam in brezen. To seveda še ne pomeni, da je vožnja po Poti sedmih slapov prepovedana. Zagotovo pa vemo, da je odsek med razcepom, kjer se priključimo poti, in vasjo Kotli v celoti prevozen. Povsem drugače je na odseku med izhodiščem in zaselkom Selca. Do prečkanja potoka Draga ter mimo prvih dveh slapov, Zagona in Bačvanskega slapa, je kolo še mogoče potiskati ali prenašati. Od tretjega slapa, Vele peči, naprej pa s kolesom ni več kaj iskati. Tam se začne sicer kratek, vendar tehnično zahteven vzpon po skali Greben, kjer so v pomoč jeklenice in kovinski klini, oblikovani kot stopnice. Od razcepa do zaselka Kuhari nas čaka približno kilometer vožnje, večinoma navkreber. Ozek kolovoz ves čas poteka skozi gozd in je posejan z velikimi zaobljenimi kamni, ki vožnjo precej otežujejo. Le na nekaj krajših odsekih se teren prevesi navzdol, kjer postane kolesarjenje precej bolj prijetno.

Od Kuharov do Kotlov sledi najbolj zabaven del poti – več kot kilometer tekočega spusta po ozki stezi. Ker je Pot sedmih slapov zelo priljubljena med pohodniki, je treba računati na večje število pešcev. Kolesarji moramo na takšnih poteh vedno dati prednost pohodnikom, zato vozimo zmerno in nadzorovano, da se lahko pravočasno ustavimo. Vas Kotli je ime dobila po kotlom podobnih vdolbinah, ki jih je reka Mirna skozi tisočletja izdolbla v apnenčasto podlago. Voda se v slapovih in brzicah preliva iz ene kotanje v drugo ter se nazadnje zbere v naravnem bazenu pod slapom. V vasi je danes ohranjenih le še nekaj hiš, ki pa so opazno večje od tistih v okoliških naseljih. Nekdanji prebivalci so si premoženje ustvarili predvsem z mlini ob Mirni. Ruševine več mlinov so še vedno vidne ob reki, eden izmed njih pa je bil obnovljen in ima status kulturne dediščine. Za konec še namig: če želite ta del Istre doživeti v vsej njegovi naravni lepoti in brez gneče, obisk raje načrtujte med tednom. Ob nedeljah in praznikih je obiskovalcev občutno več.

Hum

V Kotlih se Pot sedmih slapov obrne nazaj proti Buzetu, mi pa po asfaltni cesti nadaljujemo proti Humu. Približno na polovici poti do vasi Brnobići se priključimo trasi kolesarske poti Istra Bike 509 oziroma Poti biske. Pri cerkvici Gospe od Snijega v Brnobićih zavijemo desno in proti Humu nadaljujemo po znameniti Aleji glagoljašev. Tik preden se cesta začne vzpenjati proti Humu, na desni strani opazimo lapidarij, urejeno zbirko kamnitih spomenikov, posvečenih Istrskemu razvodu. Gre za enega od enajstih spomenikov, raztresenih vzdolž celotne Aleje glagoljašev. Do naslednjega razcepa se še dober kilometer vzpenjamo po glavni cesti. Tam se cesta začne spuščati proti vasi Erkovčići, mi pa vztrajamo v klanec še kakšnih dvesto metrov, vse do mestnega obzidja.

Pred vhodom v mestece naletimo še na zadnja dva spomenika Aleje glagoljašev – Spomenik odporu in svobodi ter Humska vrata. Hum, ki se ponaša z nazivom najmanjšega mesta na svetu in je kot tak vpisan tudi v Guinnessovo knjigo rekordov, je skoraj v celoti ohranil svojo srednjeveško podobo. Skozi stoletja se ni nikoli razširil onkraj mestnega obzidja, zato si ga je mogoče ogledati v razmeroma kratkem času. Pred eno izmed trgovinic s spominki je urejen prijeten vrt, s katerega se odpira lep razgled na notranjost Istre, Ročko polje in greben Učke v ozadju. Tu si lahko privoščite povsem spodoben espresso ali kakšno drugo osvežitev. Zelo mamljivo delujejo tudi oglasi za domače humsko craft pivo in humsko bisko, tradicionalno žganje iz bele omele in zdravilnih zelišč. Mimogrede, pivo varijo v buzetski pivovarni Bruman. Kljub skušnjavi smo se takšnemu dopingu sredi kolesarskega izleta raje odpovedali. Hum nam je tako prirasel k srcu, da smo ga le stežka zapustili. A do cilja je bilo še daleč, zato smo se nazadnje le poslovili od njegovega kamnitega miru in nadaljevali pot.

Draguč

Naslednjih nekaj kilometrov se naša trasa pokriva s kolesarsko potjo Istra Bike 506. Po slabih dveh kilometrih vožnje pri cerkvici svetega Janeza in Pavla na razcepu zavijemo levo proti Erkovčićem. Dober kilometer naprej pri simpatični železniški postaji Hum u Istri prečkamo železniško progo, ki v Lupoglavu zavije proti jugu, v smeri Pulja. Še dobrega pol kilometra naprej se pod viaduktom Mrzlići zapeljemo na drugo stran avtoceste Istarski ipsilon in se na naslednjem razpotju držimo desno. Sledi manj zanimiv del izleta, ko do počivališča Rebri vozimo vzporedno z avtocesto. Tam zavijemo na makadamsko cesto v smeri zaselka Poljanice. Nekaj časa kolesarimo tik ob zaščitni ograji avtoceste, nato pa pod njo zapeljemo na drugo stran in nadaljujemo proti Poljanicam ter naprej proti zaselku Grdinići. Ta del poti večinoma poteka skozi gozd, zato močno pozno pomladansko sonce ni preveč nadležno. Hkrati gre za najbolj odmaknjen in miren del opisanega izleta. Razen nekaj razcepov, kjer je dobro preveriti, ali še sledimo začrtani trasi, ni tukaj praktično ničesar, kar bi posebej pritegnilo pozornost. In prav v tem je njegov čar. Tišina, mir in občutek, da smo se za nekaj časa umaknili daleč stran od vsakodnevnega vrveža.

Po približno sedmih kilometrih sproščenega kolesarjenja, še preden prečkamo glavno cesto med Buzetom in Cerovljami, pod seboj zagledamo Draguč. Sledi strm spust do ceste, nato pa še kratek vzpon proti srednjeveškemu mestecu, ki stoji na planoti med Cerovljami, Pazinom in Buzetom. Draguč ima danes le še okoli osemdeset prebivalcev, ponaša pa se s kar štirimi cerkvami. Po drugi strani v njem ni niti enega delujočega lokala, kjer bi si lahko privoščili prepotrebno osvežitev. Že pred vstopom v naselje naletimo na najstarejšo med cerkvami, cerkev svetega Elizeja iz 12. stoletja. Na glavnem trgu stoji največja, cerkev Svetega križa iz 15. stoletja, njeno podobo pa dopolnjuje renesančni zvonik iz 16. stoletja. Draguč je znan tudi pod vzdevkom istrski Hollywood. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so namreč zaradi izjemno ohranjenega ambienta tukaj posneli več filmov in televizijskih produkcij. Na nasprotnem robu naselja, sredi travnika, stoji še cerkev svetega Roka. Od tam se odpirajo lepi razgledi proti jezeru Butoniga in slikoviti Grimaldi na sosednjem griču.

DH Buzet

Po nepolnih dveh kilometrih izredno strmega kolovoza s povprečnim naklonom okoli 15 odstotkov se spustimo v dolino Dragučkega potoka. Pot vodi skozi slikovite vinograde in nasade oljk. Kmalu za tem, ko prečkamo potok, se na desno odcepi kolovoz proti zaselku Korelić. Če odcep zgrešite, lahko tako kot mi napako popravite pri kapelici kakšnih štiristo metrov naprej, kjer zavijete ostro desno in se po strmem kolovozu povzpnete proti omenjenemu zaselku. Bolj kot zaradi strmine, smo morali na tem odseku zaradi nemogoče in povsem nesprijete podlage nekajkrat sestopiti s koles. Ko prikolesarimo do počitniške hiše Buršići, strmina vendarle popusti. Od vrha Malega brega (362 m) pa vse do glavne ceste med Buzetom in Cerovljami kolesarimo skoraj po ravnem. Ko dosežemo asfalt, nekaj pozornosti ne bo odveč. Ne zavijemo levo proti Račićkemu bregu, temveč nadaljujemo naravnost še dobrih sto metrov do glavne ceste, kjer se usmerimo levo proti zaselku Krušvari. Omeniti velja, da smo od Kotlov do Krušvarov praktično ves čas sledili trasi nekdanje kolesarske poti Staza 502 oziroma Glagoljaške staze. Tako je še vedno označena na številnih zemljevidih, ob poti pa se tu in tam najde tudi kakšna že precej obledela oznaka. Po glavni cesti kolesarimo skozi zaselke Krušvari, Urihi in Prodani. Po štirih kilometrih in pol, tik pred vasico Peničići, pri cerkvi Vseh svetih zapustimo glavno cesto in zavijemo levo proti Svetemu Donatu. Takoj za odcepom smo v konobi Volte prišli do prve prave osvežitve po postanku v Humu. Glede na vročino in število prevoženih kilometrov je prišla ob pravem času.

Od konobe nadaljujemo z vzponom. Že po dobrem kilometru se desno odcepi neoznačen kolovoz proti vrhu Tičarije (345 m), kjer je izhodišče spusta DH Buzet, kot ga poimenujejo na portalu Trailforks. Lahko pa, tako kot mi, nadaljujete proti Svetemu Donatu in tik pred vasjo ostro zavijete proti zaselku Bržendi ter se Tičariji približate z druge strani. Spust, ki smo ga ves dan nekoliko nervozno pričakovali, si zasluži nekaj dodatnih besed. Nervozno zato, ker ga Trailforks uvršča med najzahtevnejše steze z oznako »double black diamond«. Že po nekaj sto metrih se je izkazalo, da oznaka nikakor ni pretirana. Tekoč je zgolj začetni ravninski del, nato pa proga hitro pokaže zobe. Na najtežjih odsekih se vožnja spremeni v pravo preizkušnjo tehnike, zbranosti in poguma. Poldrugi kilometer dolga steza je pred dvema letoma gostila dirko Kršne lige, pred leti pa so na njej tekmovali tudi za slovenski pokal v spustu. Med vožnjo smo se tolažili, da je proga nevzdrževana in da je erozija naredila svoje. Doma smo ob ogledu starejših posnetkov hitro ugotovili, da je to njeno povsem običajno stanje in da najboljši tekmovalci takšne odseke odpeljejo skoraj mimogrede. Ko smo v bližini konobe Most končno pripeljali v dolino, smo bili presrečni, da smo vsi ostali v enem kosu. Takoj po prečkanju Mirne smo zavili desno proti naselju Sveti Ivan Dol, po slabem kilometru pa še enkrat levo in se povzpeli nazaj v Buzet. Na terasi lokala Melody nas je čakala zaslužena nagrada – Brumanov craft.  Najtežji del dneva je bil za nami. Dog days are over.

Komentar

Težko bi si želeli bolj vsebinsko bogatega dneva v naši neposredni soseščini. Izlet nas je vodil mimo številnih naravnih, zgodovinskih, kulturnih in arhitekturnih znamenitosti, od slikovitih Kotlov in Huma do kamnitih ulic Draguča. Ob tem ni manjkalo niti gorskokolesarskih užitkov – od razmeroma sproščene vožnje po Poti sedmih slapov do izjemno zahtevnega spusta po stezi DH Buzet. Iz dneva smo iztisnili praktično vse, kar nam je bilo ponujeno.