Butoniga

Ko smo se pred več kot desetletjem klatili po Čičariji, se nam je vsakokrat ko je zataval proti notranjosti Istre, pogled ustavil na več kot dva kvadratna kilometra velikemu jezeru Butoniga. S takratnim dojemanjem gorskega kolesarstva nam ga niti v sanjah ni uspelo umestiti v dostojen kolesarski izlet. V tistem času je namreč veljalo, da so gore za gorsko kolesarjenje neobhodne. Ko smo s tako miselnostjo za vselej opravili in nekaj za tem prebrali prispevek na spletni strani HelloIstria, smo se odpravili na eno najlepših kolesarskih potepanj zadnjih let.

Zarečki krov

V Pazinu smo tik ob železniški postaji pod krošnjami starih kostanjev našli idealno parkirišče. Na ulici z imenitnim imenom »Od stareh kostanji«, resnici na ljubo manj tudi nismo pričakovali. V smeri proti severu se spustimo do konca ulice, kjer se pri manjšem marketu držimo desno. Po glavni cesti Dubravica nadaljujemo v smeri proti Cerovljam. Čez poldrugi kilometer, tik za tablo ki označuje konec mesta, zavijemo levo v slepo ulico in se po njej spustimo proti strugi reke Pazinčica. In že nas čaka prvo presenečenje.  Zarečki krov je ena najlepših naravnih znamenitosti doline reke Pazinčice. Voda se v obliki večih slapov preko nekaj metrov visokega skalnega spodmola spušča v globok tolmun in od tu svojo pot nadaljuje proti Pazinu. Reke na tem mestu ni mogoče prečkati. Do ceste, ki s Pazina vodi proti Grdoselu, smo se prvotno nameravali peljati po markirani pešpoti na levem bregu reke. Ta namera se je izkazala za preveč optimistično, saj je bila pot zaradi obilnih padavin neprehodna. Vsaj na začetnem delu nam je pot delovala neprevozna tudi v primeru suhega vremena, zato smo se po makadamski cesti ob reki vrnili do glavne ceste in nadaljevali proti Cerovljam. Nedaleč od mosta, kjer smo prečkali Pazinčico, prečkamo še železniško progo in zavijemo levo proti Zarečju. Po dveh kilometrih vožnje prečkamo cesto Pazin-Grdoselo,  in tik za vasjo Rimanići prispemo do razpotja.

Grdoselski potok

Pot nadaljujemo po strmejši desni, gruščasti in od padavin močno načeti gozdni cesti, po kateri poteka trasa pohodniške poti 712, ki jo na portalu Istra trails najdemo tudi pod imenom »Pazinski bregi«. Najprej nas čaka kilometer izredno napornega vzpona z naklonom okoli 10%, nadaljevanje do razpotja pod vrhom Dibovljak (427 mnv) pa je za odtenek ali dva lažje. Pot 712 na razpotju zavije levo proti vzpetini Pustov Brih, mi pa se držimo desno in se po solidnem kolovozu spustimo do asfaltne ceste. Zavijemo levo in se nepolna dva kilometra spuščamo do Grdosela, slikovite stare vasice nad jezerom Butoniga, znane po svoji zgodovinski dediščini. Ime najverjetneje izvira z nemškega imena Gardazelle (Garda = straža; Zelle=postaja), kot so Grdoselo imenovali v 13. stoletju. Danes ima Grdoselo nekaj več kot sto prebivalcev. Kot zanimivost, vas je bila omenjena že davnega leta 1102 in sicer kot manjša trdnjava. V neposredni bližini vasi si lahko ogledate izvir potoka Malenica in manjši slap. Pri župnijski cerkvi Imena Marijina nadaljujemo naravnost in čez dvesto metrov, tik pred vaškim pokopališčem zavijemo desno na slabši kolovoz. Ta se mimo vinogradov spušča proti ostankom cerkve svete Ane, kjer se nahaja »grdoselski ulomak«, z glagolico popisan kamniti spomenik, pomembno obeležje hrvaške pismenosti. S spustom nadaljujemo nad sotesko Grdoselskega potoka, blatni kolovoz nas pripelje tik nad Mali slap . Levi pritok Grdoselskega potoka, ki napaja Mali slap je speljan kar čez kolovoz in ga je treba prebresti. Glede na to, da kljub res obilnim padavinam v predhodnem obdobju s prečkanjem potoka nismo imeli pretiranih težav, je vsaka skrb odveč. Mali slap je pustil močne vtise, a so jih že čez dobrih dvesto metrov nadgradili novi, še intenzivnejši. Takoj ko pridemo do glavne ceste pod seboj zaslišimo Veli slap. Če čas dopušča se lahko peš spustimo do vznožja okoli deset metrov visoke stene, čez katero pada Grdoselski potok. V križišču nad slapom se držimo glavne ceste v smeri proti vasi Kršikla. Že čez dober kilometer, tik pred levim odcepom proti zaselku Kras Grdoselski, si na levi strani lahko ogledamo novo atrakcijo – slap Pećina. Tu manjši desni pritok Grdoselskega potoka na dveh mestih pada preko več kot dvajset metrov visokih kamnitih spodmolov.

Jezero Butoniga

Od slapa do vasice Kršikla nas čakata dva kilometra dokaj znosnega vzpona. Čeprav je malo s poti, priporočamo da zavijete do cerkve sv. Kuzme i Damjana iz leta 1868, od koder se nam odpirajo čudoviti  razgledi. Prvič uzremo tudi jezero, ki nas bo spremljalo na dobršnem delu preostanka poti. Vrnemo se do križišča sredi vasi in po glavni cesti nadaljujemo proti  Cerovljam. Štiristo metrov naprej se dosežemo sedelce, kjer zavijemo na grobo makadamsko cesto proti Opatiji. Po slabem kilometru strmega spusta na desni strani uzremo cerkvico sv. Petar i Pavle. V bližini je še nekaj zapuščenih hiš, predvsem pa se tu konča cesta in nadaljujemo po lepem gozdnem kolovozu. Kolovoz postaja vse bolj kamnit, mestoma tudi zahtevnejši, ker pa je podlaga vseskozi dobro utrjena, je spust vse prej kot naporen. Po dobrem kilometru kolovoza pridemo do brane, ki Grdoselskemu potoku omejuje prost pretok, oziroma omogoča nadzorovano polnjenje jezera Butoniga. Na vrhu brane je kolovoz, ki nas pripelje na zahodno obalo jezera. Naslednje tri kilometre, kolesarimo tik ob obali  leta 1988 dograjenega akumulacijskega jezera, ki s pitno vodo oskrbuje velik del Istre. Dovolj tehten razlog, da je kopanje v jezeru prepovedano. Sprva so iz njega v sušnih poletnih mesecih črpali vodo v ponor Gradole, ki smo ga obiskali par tednov nazaj med potepanjem po Parenzani, nekaj let kasneje pa je bilo jezero neposredno vključeno v sistem preskrbe s pitno vodo. Med potjo uživamo v razgledih na Draguč, slikovito mestece na vzpetini nad Cerovljami, proti severu pa se nam pogled ustavi šele na vzpetinah Čičarije. Ko pridemo do akumulacijske brane, od koder potok Butoniga nadaljuje svojo pot proti doolini Mirne, se znajdemo na asfaltni cesti. Zavijemo ostro levo in se začnemo vzpenjati proti Kaščergi, do koder nas čaka pet kilometrov ne ravno blagega vzpona.

Kaščerga

Najhujši je prvi del, saj se do vasice Ukotići na poldrugem kilometru povzpnemo za več kot stosedemdest višincev. Smo pa med potjo nagrajeni z daleč najlepšimi razgledi ta dan. Jezero in gričevje ki ga obkroža, pa številni zaselki in v daljavi greben Učke so res paša za oči. Tudi Ukotići, mala na pol zapuščena kamnita vas je popestritev, zaradi katere za kak trenutek pozabimo na strmino. Nadaljevanje proti zaselku Bankovci ni prav nič manj strmo, od tu naprej do Kaščerge pa je vzpon precej znosnejši. Vas z okoli dvestopetdeset prebivalci je našla prostor pod gričem Padova (443 mnv), na katerem stoji cerkev Blažene Device Marije Snežne. Prvotno je bila ta posvečena sv. Antonu Padovanskemu, od tod izvira ime griča. Sredi Kaščerge pripeljemo do križišča. Cesta naravnost vodi proti vasi Zamask, mi pa se držimo levo v smeri Pazina, a cesto že po nekaj metrih zapustimo in zavijemo levo na neoznačeno cesto. Po nekaj sto metrih, tik za zadnjimi hišami Kaščerge je ozke asfaltne ceste konec in nadaljujemo po strmem kamnitem kolovozu. Po spustu z Opatije proti jezeru Butoniga ponovno prava gorskokolesarska izkušnja.  Ko pridemo do ceste, se držimo desno. S spustom nadaljujemo do zaselkov Smoljani in Jukani, čemur sledi štirikilometrski vzpon skozi naselja Racanija, Mišoni in Čerišnjevica. V Čerišnjevici se v križišču držimo levo v smeri vasi Grdoselo. Ko pridemo do sedla pod gričem Kabal (313 mnv), zavijemo desno na gozdno cesto proti zaselku Belići. Od Belićev z vzponom nadaljujemo po zanimivem kolovozu, ki je sprva tlakovan z zaobljenimi kamni, v nadaljevanju pa postaja tehnično vse zahtevnejši, a je z nekaj dobre volje v celoti prevozen.

Pazinski krov

Na sedlu pod gričem Pustov Brih (438 mnv) pridemo do razpotja. Kolovoz naravnost se nadaljuje v smeri Pazina, mi pa se držimo levega kolovoza, po katerem poteka markirana trasa pohodniške poti 712 (Pazinski bregi). Do sedelca pod vrhom Dibovljak (427 mnv) nas čaka dober kilometer razgibanega kolovoza. Le kakih dvesto metrov naprej, smo zjutraj po vzponu iz Rimanićev pohodniško pot zapustili in se spustili proti vasi Grdoselo. S sedla se po desnem, prav tako markiranem kolovozu začnemo spuščati proti Pazinu. Po idiličnem kolovozu se spustimo do zaselka Rijavac, od koder nadaljujemo po asfaltni cesti do potoka Pazinčica. Takoj za mostom Sv. Jožefa zavijemo desno na kolovoz. Po njem se komaj opazno spuščamo dobrih tristo metrov, ko pred sabo uzremo Pazinski krov. Gre za večjega in še bolj impozantnega »dvojčka« Zarečkega krova, ki smo si ga ogledali na začetku izleta. Res veličastno. Pot do železniške postaje smo malce improvizirali in se sprva po pešpoti, v nadaljevanju pa po kolovozu odpravili proti mestnem pokopališču. Težava je, da ko se enkrat znajdemo pod pokopališkim obzidjem poti naprej ni več. Smo pa nekaj deset metrov prej našli shojeno stezo in kolo prenesli do Muntrilijske ulice, tik pred policijsko postajo. Na poti proti parkiranem avtomobilu smo si privoščili poznopopoldansko kavo...

Komentar

Kulisa, za katero poskrbi jezero Butoniga in številni slapovi, ki jih srečamo na poti je res nepozabna. Idilični, tehnično ne prezahtevni  kolovozi poskrbijo za dostojno gorskokolesarsko izkušnjo. Je pa morda priporočljivo pazljiveje načrtovati čas izvedbe izleta. Mi smo se odpravili ravno po obilnem deževju, kar je po eni strani pozitivno, saj so bili vsi potoki polni vode in slapovi posledično toliko bolj dramatični. Po drugi plati pa je bila večina kolovozov blatnih, na številnih mestih je na njih zastajala voda, tako da smo bili tako mi kot naša kolesa od začetka do konca izleta zamaskirani v vse možne odtenke blata.