Menjava verige

Kdaj?

Na vprašanje po koliko prevoženih kilometrih je čas za menjavo verige, ni enoznačnega odgovora. Bolj kot od prevoženih kilometrov je obraba odvisna od kakovosti verige, predvsem pa od načina vožnje. Po »na easy« prevoženih pet tisoč ravninskih kilometrih, zna biti veriga manj obrabljena kot po dva tisočih gorskih. Da bi nam veriga, bog ne daj, zaradi iztrošenosti med vožnjo razpadla, je le vrh ledene gore. Problem vidim bolj v tem, da raztegnjena veriga lahko poškoduje naše verižnike. Najprej zadnjega, v naslednji fazi pa še sprednjega. Stroški menjave verižnikov v primerjavi z novo verigo pa so vse prej kot zanemarljivi.

Na srečo obstaja preprosto orodje, imenovano »kontrolnik obrabljenosti verige«, s katerim lahko enostavno in hitro izmerimo obrabo, oziroma iztrošenost verige. Opis delovanja lahko najdete tudi na spletni strani podjetja Unior. Z merilnima kljunoma kontrolnika, ki ju vstavimo med člene verige, ugotovimo obrabo verige. Kontrolnik je prirejen za merjenje dolžine 10 členov verige, meritev ponovimo na več odsekih verige. Če merilni kljun, ki kaže območje od 0 do 0,5 mm ne »pade« med členke verige, pomeni da je veriga primerna za uporabo. V nasprotnem primeru kontrolnik obrnemo in skušamo vstaviti drugi merilni kljun. Če tudi ta »pade« med členke, menjava verige verjetno ne bo dovolj. Nemudoma preglejte verižnike. Deformacijo zadnjega verižnika se najlepše opazi, ko greste z nohtom preko zob najpogosteje uporabljanih zobnikov in zaznate, da zunanja površina ni gladka. Oziroma, da se noht na robovih zatika. V tem primeru se bo najbolje posvetovati s serviserjem. Če merilo kljuna kaže med 0,6 in 0,8 mm, je veriga še uporabna, le kontrolirajte jo bolj pogosto. Najbolje po vsaki vožnji. Kar pa je več kot 0,8 mm pomeni, da je menjava verige nujna. Mimo grede, ko kupujemo novo verigo moramo poznati podatek, koliko redni zadnji verižnik imamo na kolesu.

Kako?

Iztrošeno verigo je treba odstraniti. Če na stari verigi ni »power link« veznega člena (Sram) boste potrebovali orodje za montažo/demontažo verige. Verigo vstavimo v žleb orodja in začnemo privijati vreteno, da njegova konica naleže na zatič. Privijamo toliko časa, dokler vreteno zatiča ne izrine.

Dolžina verige

Če imamo staro verigo, nam lahko služi za mero. Ob predpostavki, da je bila njena dolžina optimalna. Vzamemo novo in staro verigo v roke in obe hkrati »zlagamo« po cca. deset členkov. Ko pridemo do konca lahko novo skrajšamo. Le tako smo lahko prepričani, da je dolžina prava. Stara veriga je lahko toliko raztegnjena, da bi novi pustili kak člen preveč, če bi ju enostavno primerjali eno poleg druge. Pozorni moramo biti tudi na to, kje krajšamo (notranji/zunanji člen).

Če stare verige nimamo, novo lahko napeljemo preko velikih zobnikov tako sprednjega kot zadnjega verižnika (mimo menjalnika). Verigo napnemo, vzamemo dva členka viška in jo tam skrajšamo. Tudi v tem primeru moramo biti pozorni na notranji oz. zunanji člen. Če bomo za spajanje verige uporabili vezni člen, moramo le tega pri dolžini tudi upoštevati. In verigo skrajšati tako, da bosta na obeh prostih koncih notranja člena.

Tretji, morda najboj enostaven način določitve dolžine verige je naslednji: verigo napeljemo preko najmanjših zobnikov tako sprednjega kot zadnjega verižnika in preko menjalnika. Pazimo, da gre veriga pravilno preko vodilnega in napetostnega kolesca. Veriga bo dolga prav takrat, ko se vodilnemu kolescu povsem približa, a se ga ne dotika (razdalja med kolescem in verigo 5-6mm).

Montaža

Potrebno orodje:

• orodje za verigo

Ko odstranjujemo staro in nameščamo novo verigo, naj bo tako na sprednjem kot zadnjem verižniku na najmanjšem zobniku. Shimano v navodilih opozarja na orientacijo verige. Ko dajemo verigo na sprednji verižnik naj bo spredaj zunanji člen (odprti oz. ženski), notranji člen (zaprti oz. moški) pa naj bo zadaj. Drugače povedano, odprti člen naj bo spredaj glede na vrtenje verige. Moč verige bo tako večja. Verigo pazljivo napeljemo preko menjalnika. Da izničimo delovanje vzmeti zadnjega menjalnika, si pomagamo s preprosto sponko, ki jo lahko izdelamo sami iz varilne žice. Notranji člen, ta naj bi bil na levi strani, vtaknemo v zunanji člen, ki bi moral biti na desni. Poravnamo ju tako, da v odprtino skozi oba lahko vstavimo povezovalni zatič. Predhodno lahko odprtino diskretno naoljimo. Tudi zatiči so različnih dimenzij. Za sedem in osem redne so črni -7,1mm, za devet redne verižnike pa srebrni – 6,5mm! Del verige, ki ga nameravamo združiti vstavimo v orodje za verigo, vreteno nastavimo na vdolbinico zatiča in ga privijamo toliko časa, da na drugi strani odebeljeni konec ne pogleda ven (začuti se, ko se vreteno za trenutek zavrti v prazno). Če privijamo še naprej, bomo uničili tako povezovalni zatič, kot zunanji člen verige. Vodilo zatiča na drugi strani verige enostavno odlomimo s kleščami. To nam omogoča zareza na zatiču. Če smo naredili tako kot je treba, je veriga na spojenem mestu prav tako gibljiva kot drugod. Zatič mora sesti v odprtino zunanjega člena tako, da prav nič ne gleda ven, oziroma je površina povsem poravnana s površino člena.

Če za spajanje uporabljamo Sram »power link« je stvar bistveno bolj enostavna, saj za spajanje verige ne potrebujemo orodja. Seveda moramo tudi v tem primeru vedeti, koliko redne verižnike imamo na kolesu. Vedno bolj razmišljam, da bi imel enega vedno s seboj. Sicer se mi veriga še nikoli ni strgala, ampak vsaka stvar se enkrat zgodi prvič. Za raztegovanje power linka sicer obstajajo posebne klešče, ampak gre čisto enostavno tudi brez. Ko verigo spojimo, jo z gonilko nežno obrnemo tako, da je power link na zgornji strani. Sedaj močno pohodimo gonilko, da se resnično zaskoči. In to je to.

Precej je pisanja po forumih, ali je boljši »power link« ali zatič. Jaz sem uporabljal tako en kot drugi način in še nisem imel težav.